Klaudija in Tomaž pomagata učencem in učiteljem v Nepalu

V teh dneh sem na Facebook profilu Klaudije Kocjan in Tomaža Šimca zasledil zapis o donaciji šolskih torb šoli na višini 3.000 metrov nad morjem. Zaprosil sem ju za podrobnejšo razlago tega projekta in prejel odgovor, ki vam ga posredujemo v celoti.

"Ko sva se s Tomažem, mojim možem, lansko leto marca udeležila trekinga do bazena tabora pod Everestom, nisva vedela, da bova s to prečudovito deželo, predvsem pa z njenimi srčnimi in nasmejanimi ljudmi, tako močno povezana. Verjetno do konca najinega življenja.

Ker sva na vsak način hotela pomagati nepalskim otrokom, sva poleg neprofitne dobrodelne organizacije Nepal Without Limits, stopila v stik še z gospodom Serku Sherpa, pripadnikom etnične skupine Sherpa. Gospod Serku danes živi v Katanduju, prihaja pa iz odročnih, hribovitih območij okrožja Solukhumbu v Nepalu. Je srčen humanitarni delavec, ki želi otrokom v odročnih krajih Nepala zagotoviti boljšo prihodnost ter boljšo izobrazbo.

Gospod Serku je tudi etnolog, napisal je že nekaj knjig o življenju Sherp, gorski vodnik ter velik človekoljub.

Med enim izmed najinih pogovorov, mi je g. Serku omenil, da bi rad v bližini svoje rodne vasi izpeljal dva projekta na različnih šolah. Eden je bil projekt "šolske torbe" in drugi "uniforme". Oba projekta nama je natančno predstavil.

S Tomažem sva se odločila, da pomagava in donirava sredstva za nakup 55-tih nahrbtnikov za učence, ter osmih torb za učitelje osnovne šole Shree Lamudangda v Thulungu, podeželski občini Dudkhoshi, v okrožju Solukhumbu.

Povedal nama je tudi, da učenci dotične šole še vedno nosijo šolske zvezke in svinčnike v rokah.

Pri projektu je pomagala tudi ga.Yana Wengel iz Nemčije, soavtorica ene izmed njegovih knjig.

G. Serku je v Katmanduju kupil vse potrebno, se dogovoril tudi s tiskarno, kjer so na vse kupljene nahrbtnike in torbe natisnili logotip organizatorja ter donatorjev.

Osnovna šola Shree Lamudangda leži na 3000 metrih nadmorske višine in gospod Serku je potreboval iz Katmanduja 14 ur vožnje z džipom, da je lahko 1. marca razveselil vseh 55 učencev ter učitelje.

S Tomažem sva bila zelo vesela in srečna, da smo projekt brez težav in tako hitro izpeljali.

Za konec bi rada povedala še eno zgodbo, ki naju zelo osrečuje.

Na trekingu sva spoznala čudovitega fanta po imenu Tanka. Bil je najin nosač na trekingu in takoj sva ga vzljubila ter ga dobesedno posvojila. Tanka živi v vasici Wapsa Khani na 2000 metrih nadmorske višine, v okrožju Solukhumbu. Ima tri otroke in vsi trije obiskujejo osnovno šolo Jeleswory v tej vasici. Otrokom sva postala tudi botra in skrbiva za njihovo šolanje.

Ker pa sva hotela pomagati še učencem te šole, sem čisto po naključju odkrila neprofitno dobrodelno organizacijo Nepal Without limits, s sedežem v Las Vegasu v Združenih državah Amerike. Gospa Joanna Steinel ter g.Ram Magar, soustanovitelja te organizacije, sta se tudi spoznala na istem trekingu, kot midva s Tankom. Usoda nas je povezala, saj je g. Ram tudi iz vasice Wapsa Khani. Tako sva se pridružila projektu, ki ga NWL izvaja na tej šoli.

Poleg nakupa nahrbtnikov in uniform za 132 učencev, so obnovili še notranjost in zunanjost šole, uredili sobo za predšolske otroke ter uredili prostor za prvo knjižnico na šoli.

S Tomažem sva se odločila, da bova prispevala knjige za knjižnico. Nekaj knjig in slikanic v angleškem jeziku je donirala Knjižnica Mirana Jarca iz Novega mesta. Ostale knjige in slikanice v nepalščini, pa bova kupila oktobra v Katmanduju. Kupila bova tudi šolske potrebščine za vseh 132 učencev, zobne ščetke in paste ter učni material za šolo.

Ob tej priložnosti bi se rada že vnaprej zahvalila vsem članom družine in prijateljem, ki naju bodo pri tem projektu podprli.

Za lepšo prihodnost. Namaste."

Klaudija Kocjan & Tomaž Šimec