Ljudje ob Kolpi: Adolf Pirsch

Adolf Pirsch, slikar. Rojen 4. julija 1858 v Gradacu v Beli krajini, umrl 28. aprila 1929 v Gradcu, Avstrija.

Adolf Pirsch je bil rojen v Gradacu v Beli krajini in v Podzemlju je obiskoval osnovno šolo. Ko je imel 16 let se s starši preseli v Gradec na (avstrijsko) Štajersko. Tukaj v letih 1874 – 1879 obiskuje risarsko šolo Landschaftliche Zeichenakademie. Družina je z denarjem bolj na tesnem in oče Adolfu ne da denarja za slikarski pribor, zato mladi umetnik za pomoč zaprosi kar cesarja Franca Jožefa. Ta mu odgovori s pismom in preko policije pošlje 100 guldnov za slikarske potrebščine. Tudi sicer je bil cesar znan kot velik dobrotnik, ki je za plemenite namene prispeval veliko lastnih sredstev. V Gradcu ima odmevno razstavo in potem se mu začnejo odpirati dela. Nekaj časa preživi na Dunaju nato pa leto dni študira in ustvarja v Benetkah, Firencah in Rimu. Nekaj časa živi tudi v Dresdnu, 1908 leta pa se preseli v Anglijo. Tudi tukaj veliko dela in pridobi precejšnje premoženje, ki pa ga izgubi ko je priseljen zapustiti Veliko Britanijo, saj po I. svetovni vojni kot avstrijski državljan ni več dobrodošel. Nato živi na Nizozemskem, tik pred smrtjo pa se vrne v Gradec kjer je tudi pokopan. Slovel je predvsem kot odličen portretist in slika po naročilu ljudi iz visoke družbe, tudi plemstvo, celo nekaj kronanih glav. Leta 1900 je dvakrat portretiral papeža Leona XIII (sliki sta razstavljeni v Vatikanu), cesarja Franca Jožefa tudi dvakrat, vso družino prestolonaslednika Franca Ferdinanda (ubit v atentatu v Sarajevu), kraljeve družine v Belgiji in na Nizozemskem, ter veliko plemičev in ljudi iz visoke družbe v Angliji. Na nizozemskem slika tudi takrat že odstavljenega nemškega cesarja Vilhelma in ženo Hanno. Naslikal je tudi nekaj slik z nabožno tematiko, ki so večinoma razstavljene po cerkvah. Bil je tudi kipar in za cerkev v kateri je bil krščen sv. Martin – v Podzemlju v Beli krajini je naredil krstno matico. Zanimivo je, da Pirsch pozabil na to, da je kot otrok pisal cesarju za pomoč – a cesar ni. Ko ga je portretiral mu je pokazal kopijo pisma njegovega odgovora.