Ljudje ob Kolpi: Fran Ogrin

dr. Fran Ogrin, pravnik, publicist.

Rojen 28. januarja 1880 na Stari Vrhniki, umrl 6. novembra 1958 v Ljubljani.

Franjo ali Fran je osnovno šolanje zaključil na Vrhniki, gimnazijo pa v Ljubljani. Na Dunaju je študiral pravo in 1908 postal doktor prava. Prvo zaposlitev dobi pri deželni vladi Kranjske v Ljubljani, nato na okrajnem glavarstvu v Novem mestu. Pred letom 1912 nastopi službo deželno vladnega konceptnega praktikanta na Okrajnem glavarstvu v Črnomlju in tam ostane do konca 1. svetovne vojne. Novembra 1918 je nameščen v Kočevje kot vodja okrajnega glavarstva, ki ga reorganizira v skladu s strukturo nove države. Tu ostane do 1920, nato dela eno leto za Narodno vlado v Ljubljani, ko je imenovan za okrajnega glavarja v Kočevju. To funkcijo opravlja dobri dve leti, ko septembra 1923 nastopi službo deželnega glavarja Kamniku. Leta 1931 je nastavljen za načelnika glavarstva v Kranju, kjer ostane do upokojitve.

V vseh mestih kjer deluje je zelo aktiven v družbenem življenju: udejstvuje se kulturno, gospodarsko in promovira razvoj turizma. Piše o zanimivostih v okolju, prav tako pa piše resne strokovne razprave in ugotovitve v Slovenskega pravnika. Kot aktiven planinec je veliko pisal v Planinski vestnik, sicer pa zanimive informacije za Naš glas, Jutro in Slovenski narod. Veliko piše tudi o Beli krajini. Meni, da so se Beli krajini odprle možnosti šele z otvoritvijo belokranjske železnice, saj je bila do takrat preveč oddaljena: »Od Novega mesta ali Kočevja si se moral zapreti v poštno omaro, ki te je tresla in mikastila 6-7 ur…«. Bravcem svoje knjige pa zaželi: »Želim čitateljem, da se vsaj v duhu prestavijo v prijazno Belokrajino, prijateljem, znancem in bivšim uradnikom pa, da si ob čitanju ožive spomine…«. Ko opisuje pot iz Vinice skozi Preloko proti Adlešičem pravi: »… pot te pripelje na Hrvatsko, četudi si še vedno na Kranjskem, greš namreč skozi hrvatski Marindol in prideš za tem v Adlešiče, kjer pase ovce že nad 26 let dušni pastir Ivan Šašelj, ki je spisal kot najboljši poznavalec belokranjskih šeg in navad »Bisernice«, »Zgodovino Adlešičke fare« in več manjših spisov«. (Očitno njegovega dela le ni poznal tako dobro, saj je Šašljeva bibliografija izjemno obsežna).

Izdal je knjige:

- Slike iz Belokrajine, 1922, (potopisi, zgodbice, zgodovina, ocena gospodarskega stanja…)
- Državoznanstvo, 1929, dopolnila k prvi izdaji pa še leta 1930,
- Tam dol na Dolenjskem, 1944.