Ljudje ob Kolpi: Franc Schaubach

dr. Franc (Franjo) Schaubach, pravnik, politik. Rojen 3. decembra 1881 v Draščah (danes avstrijska Koroška), umrl 6. avgusta 1954 v Črnomlju.

Po maturi leta 1901 na gimnaziji v Beljaku je v letih 1902-1906 nadaljeval študij prava na Dunaju. V tem času je bil tudi predsednik slovenskega narodno-prebudnega društva Danica. Ves čas študija je kot odličen študent prejemal Dvorakovo štipendijo. Promoviral je leta 1908, po praksi pa je opravil sodniški izpit 1910 leta. Politično je bil zelo aktiven (deluje v okviru SLS) in redno nastopal na javnih prireditvah in izpostavljal svojo slovensko narodno zavest. Leta 1904 je naprimer v Gorjah na cerkvenem zvoniku snel avstrijsko zastavo in razobesil slovensko (časopisi v nemškem jeziku so pisali, da je razobesil Rusko zastavo), med branjem odloka oblasti v nemškem jeziku pa je branje vztrajno prekinjal z vzkliki »Slovensko brati!«. Seveda si je s takimi dejanji nakopal jezo oblasti in zašel v težave ter kljub izjemni sposobnosti ni dobil dela na Koroškem. Z dekretom je bil nameščen za sodnika v Črnomelj, v času 1. svetovne vojne pa je bil tudi vršilec dolžnosti predstojnika sodišča. Iz tega obdobja je zelo pomembna njegova trmasta a pomembna odločitev. Navkljub izrecnemu navodilu oblasti, da sodišča vse hranilne vloge mladoletnih oseb spremenijo v vojno posojilo, Schaubach tega na svojem območju ni dovolil.

Zaradi njegovega zavednega delovanja so ga ob prevratu izvolili za podpredsednika Narodnega sveta za okraj Črnomelj in ga imenovali za predstavnika v Začasnem narodnem predstavništvu v Beogradu. Zelo se je angažiral pri Koroškem plebiscitu. Po poteku poslanskega mandata 1920 je bil imenovan za sodnega svetnika v Mariboru. Postane »Veliki župan Maribora« (Maribor z okolico), ko med drugim potrdi »Viničarski red« (ki ga je sam soustvarjal), ki prinese viničarjem socialno varnost. Pozneje je imenovan za okrožnega inšpektorja v Mariboru, leta 1932 pa odpre odvetniško pisarno. Viničarska zveza ga takrat izvoli za svojega pravnega predstavnika, on pa to nalogo opravlja »pro bono« (brezplačno) do razpada Jugoslavije. Pomagal je pri sanaciji Čevljarske zadruge v Mariboru, finančni pomoči materam padlih Maistrovih borcev v Avstriji itd.

Imenovan je bil tudi za banskega svetnika, trikrat pa je bil izvoljen za senatorja, kjer se je zavzemal tudi za sanacijo zadružništva in podporo kulturnega delovanja Slovencev na avstrijskem Koroškem. Bil je član upravnega odbora Zadružne zveze za področje Dravske banovine in Zadružne gospodarske banke ter nadzornega sveta Banovinske hranilnice v Mariboru. Bil je tudi predsednik Slovenske straže (pri SLS).

Ob napadu Nemčije na Jugoslavijo aprila 1941 se iz Maribora umakne v Črnomelj (tu je preživel tudi prvo svetovno vojno), kjer ostane do smrti 1954 leta. Nemci sina Leona, kot talca ustrelijo v Čačku v decembru 1941.