Ivan Simonič, geograf in zgodovinar, rojen 7. julija 1905 na Vinjem Vrhu (pri Semiču), umrl 8. novembra 1979 v Ljubljani.

Ivan Simonič se je rodil v kmečki družini na belokranjskem podeželju. Osnovno šolo obiskuje v Semiču in Novem mestu. Že v otroštvu mu umre oče in mati se težko prebija skozi življenje, a vseeno omogoči Ivanovo šolanje, ki obiskuje gimnazijo v ljubljanskem Zavodu svetega Stanislava v Šentvidu in nato študira na Filozofski fakulteti. Kot študent objavi prve članke: Belokranjski Miklavž (Jutro), kritiko disertacije Edvarda Lehmanna Das Gottcheer Hochland – Grundlinien einer Landeskunde. Med študijem odsluži tudi vojaški rok in 1934 diplomira iz geografije in zgodovine. Prvo zaposlitev dobi v Slovenskem etnografskem muzeju kot knjižničar, nato službuje kot profesor na gimnazijah v Kočevju, Novem mestu, Celju, Ribnici, Logatcu in Ljubljani. Leta 1955 se zaposli kot kustos v Slovenskem šolskem muzeju, od 1961 leta do upokojitve pa dela kot učitelj na osnovni šoli v Kamniku.

Nekatera njegova dela:

Migracije na Kočevskem v luči priimkov (1934),

Kočevarji v luči krajevnih in ledinskih imen (1935),

Geografski pregled kočevskega jezikovno mešanega ozemlja (1939),

Zgodovina kočevskega ozemlja (1939),

Prirodne lepote v Beli krajini (1956),

Krajevna, ledinska in rodbinska imena v Beli krajini (1956).

Orisal je tudi okraje Črnomelj in Novo mesto ter 11 občin okraja Krško. Pisal je informativne članke in knjige o jubilejih nekaterih najstarejših osnovnih šol na Slovenskem in gimnaziji v Kamniku (1958). Pomembni so njegovi prispevki v Krajevnem leksikonu Dravske banovine (1937) in Krajevnih leksikonih Slovenije (1971 in 1976). Belokranjsko muzejsko društvo je leta 1974 izdalo njegovo knjižico Špeharska dolina in grad Poljane ob Kolpi, 1997 pa spominsko publikacijo Šole in gradovi.

Vedno je deloval kot tih in skromen raziskovalec preteklosti in geografije in se je vedno znova vračal k rodni Beli krajini.