Ljudje ob Kolpi: Jakob Savinšek

Jakob Savinšek, kipar

Rojen 4. februarja 1922 v Kamniku, umrl 17. avgusta 1961 Kirchheimu, Nemčija.

»Delal sem v prepričanju, da moram dati narodu, kateremu pripadam, vse kar morem«,

Jakob Savinšek v pismu prijatelju Andreju Hiengu.

Jakob Savinšek se je rodil v Kamniku (v njegovi rojstni hiši ima danes prostore kmetijska zadruga) v družini pravnika - finančnega uradnika, pesnika in pisatelja Slavka Savinška. Je drugi od štirih otrok Slavka in Marije (rojena Černe). Prva štiri leta osnovne šole obiskuje v Kamniku. Oče odide na delo v Beograd, družina pa se preseli v Ljubljano kjer Jakob konča tri razrede gimnazije, četrtega nadaljuje v Mariboru, se po letu dni iz internata vrne domov in ponavlja četrti razred, v petem pa kot najboljši učenec prejme nagrado v obliki hranilne knjižice. Oče Slavko med vojno pomaga slovenskim izgnancem v Srbiji in je leta 1942 zaradi oporekanja srbski kolaboracionistični vladi zaprt in ustreljen. Jakob 1949 diplomira na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje, nato pa nadaljuje s specializacijo pri Borisu Kalinu. Izobraževanje nadaljuje v Avstriji, Italiji in Švici. Leta 1955 tudi v Parizu in Londonu. S samostojnimi razstavami je pričel doma že leta 1948, pozneje tudi v tujini. Po udeležbi na ustvarjanju Forma vive v avstrijskem Sankt Margarethnu, z Janezom Lenassijem pripravita podobne prireditve v Seči pri Portorožu in Kostanjevici na Krki. Bil je predvsem kipar figuralik, avtor portretov, ženskih aktov in različnih figuralnih motivov ter monumentalnih spomenikov, ohranjenih pa je tudi nekaj njegovih akvarelov in grafik.

Najbolj znana dela Jakoba Savinška: Slepi Tonček (1949), Logor (1952), Škorpijon (1955), Družina (1956), Napuh (1957), Avtoportret (1958), Ženski torzo (1959), Protest I (1959), Forma III (1960), Znamenje 20. stoletja (1960) in Kompozicija IV (1961).

Najbolj znani javni spomeniki: Spomenik Juliusa Kugya v Trenti (1952-1953), Spomenik Vojna in mir v Celju (1954-1958), Spomenik NOB na Gričku v Črnomlju (1954-1961) – ki ga je ustvari skupaj z Markom Župančičem (sinom pesnika Otona Ž.), Spomenik Jožeta Lacka na Ptuju (1955-1956), Spomenik Ivana Tavčarja na Visokem pri Poljanah (1957), Spomenik Simona Gregorčiča v Kobaridu (1958-1959).

Med številnimi kipi-portreti sodobnikov so najbolj znani: Božidar Jakac, Oton Župančič, Ivan Mrak, Ferdo Kozak, Vladimir Lakovič, Smiljan Rozman, Mila Kačič, Andrej Hieng, Izidor Cankar…

Kiparsko dleto je za vedno dobesedno padlo iz njegovih rok zaradi kapi na kiparski koloniji 17. avgusta 1961 v nemškem mestu Kirchheim pri Würzburgu, ko je bil sredi ustvarjanja, star le 39 let. 22. avgusta je bil pokopan na Ljubljanskih Žalah.

Njegova življenjska sopotnica Mila Kačič (igralka in pesnica) je 14 kipov Jakoba Savinška podarila Medobčinskemu muzeju Kamnik.

Belokranjci so o njem vedeli povedati, da je imel še veliko načrtov kako bi polepšali Črnomelj, ni pa pristal na predlog občinskih mož, da bi ob zgradbi sodišča posekali kostanje in postavili nekaj impozantnih skulptur. Menil je, da mestece na svojem največjem trgu nujno potrebuje drevesa in klopi za počitek.