Ljudje ob Kolpi: Oton Berkopec

Dr. Oton Berkopec, bibliograf, literarni zgodovinar, pisatelj, prevajalec. Rojen 6. decembra 1906 na Vinici, umrl 16. septembra 1988 v Ljubljani

»… moram Ti reči, da takšnega književniškega konzula na Češkem še nismo imeli, kakor ga tudi drugod še nismo imeli, ki bi tako skrbel za našo knjigo ter ji pripravljal pota – vselej Ti…«, iz pisma pisatelja Ivana Potrča Otonu Berkopcu.

Oton se je rodil v kraju Vinica, sicer tudi rojstnem kraju drugega Otona - pesnika Otona Župančiča - v precej skromnih razmerah družine z 8 otroci. Oče je bil čevljar, mama pa diplomirana babica. Na priporočilo prodornega viniškega učitelja Franje Lovšina (tudi etnolog in mladinski pisatelj) so ga kljub finančni stiski 1918 leta vpisali v realno gimnazijo v Novem mestu. Na priporočilo župnika pa so ga v drugi letnik prepisali v škofijsko gimnazijo v Šentvidu v Ljubljani. A tamkajšnjega strogega režima ni zdržal in v drugem letniku padel, se vrnil domov pasti krave, a se je v letu 1920 ponovno vpisal v gimnazijo v Novem mestu in se ves čas šolanja vzdrževal brez podpore domačih vse do mature 1927 leta. En semester se je pridružil prijatelju Janku Jarcu na državno gimnazijo v Ljubljani, nato pa vrnil v NM. V Ljubljani ga je za literaturo navdušil učitelj France Koblar, prijateljevati pa je začel tudi z Maksom Stmeckim. Že kot dijak je sodeloval v kulturnem društvu in pisal v različna glasila (Mladika…).

Leta 1927 se vpiše na Pravno fakulteto v Ljubljani, a že po dveh mesecih prestopi na Filozofsko fakulteto, študij slovenščine in slovanske književnosti. Kot najboljši slušatelj v prvem letniku je na priporočilo prof. Prijatelja dobil enoletno štipendijo za nadaljevanje študija v Pragi. Enoletno bivanje v Pragi se nato podaljša, leta 1935 doktorira na Karlovi univerzi in ostane na češkem skoraj pol stoletja kjer ves čas izjemno plodno ustvarja. Delal je v Slovanski knjižnici, ki se po njegovi zaslugi zelo obogati z deli južnoslovanskih književnikov (odkupi tudi knjižnico dr. Janka Šlebingerja, upokojenega ravnatelja NUK Ljubljana – sicer tasta drugega pomembnega Belokranjca inž. Janeza Marentiča).

Veliko je prevajal iz slovenščine in drugih južnoslovanskih jezikov v češčino in obratno. Napisal je več knjig, na področju bibliografije je zlasti pomembna »Česká a slovenská literatura, divadlo, jazykozpyt a národopis v Jugoslavü, Bibliografie od roku 1800–1935 (Praha 1940). V slovenskih in čeških strokovnih revijah, zbornikih in enciklopedijah je sodeloval s številnimi prispevki. Napisal je veliko predgovorov k prevodom iz slovenščine in drugih jezikov v češčino. Za svoje delo je na Češkem dobil več priznanj. V domovini je 1971 postal zunanji dopisni član SAZU, 1977 dopisni član (po vrnitvi v Ljubljano) in 1981 redni član. Bil je častni član Društva književnih prevajalcev Slovenije. Dobil je tudi Čopovo diplomo.

Poleg številnih prevodov je napisal tudi avtorska dela: France Prešeren v češki literaturi, Aškerčeva pisma Čehom, Tři bibliografické příručky. Zadnja leta v Pragi je delal kot pomočnik kulturnega atašeja Jugoslovanskega veleposlaništva, saj so v času Informbiroja zaprli lektorat jugoslovanskih jezikov na univerzi.