Mama Milka praznuje

Pred domačo hišo sedi sivolasa ženica, gubastega, a še vedno lepega obraza. Praznuje rojstni dan, okroglih 80 let, za katera je rekla, da jih ne bo nikoli dočakala. Pa jih je! Ta močna ženska, ki z neizmerno trdo voljo do življenja premaguje pol svojega življenja različne bolezni, je moja mati. Ne popušča, ne obupa. Bolečina je stalnica njenega življenja, a se le redko pritožuje.

Narava v daljavi jo vabi na daljše sprehode, a jih ne zmore več. Njej znane gozdne poti samevajo, njen korak je utrujen. A v mislih se rada vrača na svoje poti, katere je tekom svojega življenja prehodila.

Na tiste mlade dni, ko so bili lasje še črni. Spomini na črnolasega fanta, ki je postal njen mož, s katerim sta si ustvarila družino. Spomini na trdo delo v tovarni. In gradnje hiše, doma, ki sta ga zgradila. Otroka Vladka in Darko sta odrasla, se zaposlila. Sin je ostal doma, z ženo Mileno sta prevzela skrb za hišo. Starost vzame nekaj telesne moči, hitrosti, pa tudi zdravja, a na drugi strani veliko da. Umirjenost, tesnejši stik z naravo, zadovoljstvo z doseženim, zadovoljstvo ob vsakem stisku roke in toplim pogledom, pogovorom in zadovoljstvo ob opazovanju vnukov, ki so kar prehitro odrasli.

Čas gre neustavljivo naprej. Praznovali smo očetov 70 rojstni dan. Kmalu sledi zlata poroka In praznovanje njenih 70 let. Sprehodi so postajali čedalje krajši, planine, ki jih je rada obiskala, so postale le spomin. Svoj čas in skrb je posvetila očetu, ki je zbolel. Potreboval je vso njeno pomoč. Pomagali smo vsi, a v oporo in pomoč ji je najbolj bila Milena. Tokrat oče bolezni ni premagal. Žalost je ovila domačo hišo, ki jo je Darko obnavljal, a oče ni dočakal, da bi videl, kako lepa je postala njegova hiša.

Življenje ne izbira, nekaj vzame, nekaj da. Ostanejo spomini, v katerih so vsi, ki hodijo ali so prehodili z nami del naše življenjske poti. Tudi tisti, katerih danes več ni med nami. Nam dragi ljudje, sorodniki in prijatelji. Bili so del našega življenja, in vsak od njih je v nas pustil del sebe. Del očeta in nje živi v naju z Darkom, v zdaj že odraslih vnukih, ki si gradijo svoje življenje naprej. Vsak do njih hodi svojo pot. Ustvarili so si svoj dom, a domača hiša je vedno polna smeha in živžava z vnuki z družinami, ki se radi vračajo v Črnomelj, kot radi rečejo k mami Milki na obisk, zdaj že večkratni prababici. Vsak od nas je dobrodošel v njeni kuhinji, ki še vedno diši po doma pečenem kruhu in njeni zdaj že »slavni« pogači tudi med sosedi.

Življenje je lepo. So vzponi in so padci. So smeh in so solze. Je veselje in žalost. A ne glede na leta spomini ostanejo. Popestrijo večerne ure, ko se spomnimo tistih, ki so bili del našega življenja. Nekateri ostanejo z nami le kratek čas, drugi ostanejo za vedno. Ostanejo v naših srcih, saj, čeprav jih več ni, so bili del našega življenja. Zaradi njih je bilo in je življenje bogato, izpolnjeno. Vsak od njih nam je dal tudi del sebe. Vzajemno smo se dopolnjevali, rasli in se kalili ob modrostih in naukih življenja. Vsa ta spoznanja, vrednote, prenašamo naprej. Starši na otroke, vnuke, pravnuke. Med njimi je tudi ljubezen, katero mama Milka deli naprej, z vsakim njenim pogledom, nasmehom. Življenje je treba živeti, ne le preživeti. Vsekakor pa je lažje, če imamo ob sebi prave, iskrene ljudi, ki dajejo barvo našemu vsakdanu. To je prijatelj, sorodnik, družina.

Zavedamo se minljivosti življenja. Pustimo slabe stvari za seboj in uživajmo vsak dan posebej. Naredimo si ga lepega. Ker nihče ne ve, kdaj bo naš zadnji dan. Zato naj bo smeh in dobra volja naša vsakdanja popotnica. Nazdravimo življenju in bodimo hvaležni za vsak dan, ki ga lahko preživimo skupaj.

Na še veliko smeha in predvsem zdravja!

Mama Milka - vse najboljše!