Maša za nekdanjo sosesko

V času, ko je bila Planina in okoliške vasi polna prebivalcev, je bil to velik praznik, saj 20. julija goduje sv. Elija, kateremu je posvečena cerkev.

Na obrobju vasi Planina od leta 1730 stoji cerkev sv. Elije. Predhodno je na njenem mestu stala kapela, za katero ne vemo natančnega leta izgradnje. Sprva je v župniji Črmošnjice dobila status podružnice, leta 1875 pa je bila povzdignjena v samostojno župnijo. Cerkev je bila uradno župnijska do leta 1987, ko so jo po ukinitvi številnih opustelih župnij Kočevske priključili k Semiški župniji. Večjo prezidavo je doživela med letoma 1854 in 1857, bila med 2. svetovno vojno požgana in izropana ter naposled obnovljena 1965, 1984 in nazadnje 2002.

V gozdu nedaleč od cerkve stoji kapelica sv. Križa.

Sredi vasi, tik ob župnišču je nekoč stala kapela Kraljice svetega rožnega venca, vendar so njene ostanke po vojni odstranili.

Kočevarji so bili zelo verni ljudje in to so dokazovali ne le z gradnjo cerkva, kapel, kapelic, ampak tudi s postavljanjem številnih lesenih razpel, predvsem ob križiščih poti.

Seveda ne smemo pozabiti na pokopališče ob cerkvi sv. Elije, ki je nastalo v prvi polovici 19.stoletja.

Zadnji pokop je bil 2. januarja 1988. leta, ko so pokopali Terezijo (Rezko) Žnidaršič, ki je bila dolga desetletja edina prava stalna prebivalka Planine. Po drugi svetovni vojni je bila mežnarca in poštarca. V svojem življenju je prehodila toliko kilometrov, da bi lahko tekmovala za Guinnesovo knjigo rekordov.

V Semič je hodila peš vsako nedeljo k maši in dvakrat na teden v Rodine po pošto in jo nesla na Planino in Mirno goro, v knjigi Tu so živeli …, piše Rozi Mohar.

Torej, če si želite miru in spokojnosti, se udeležite današnje maše na Planini ob 15. uri, nato pa se le odpravite še do Mirne gore in si ob lepem razgledu in kozarcu hladne pijače polepšajte nedeljski popoldan.