Odšli so v neznano?

Razmišljam kako se časi in zadeve z leti spreminjajo, skoraj ne morem verjeti, s čim vse me preko televizijskega ekrana posiljujejo in kaj nam, še preko radia, revij sporočajo, lahko bi rekla nakladajo. TV kanali kakor tudi radijske postaje so večinoma strankarsko usmerjene, veliko preberem tudi preko interneta, gledam včasih oddaje iz parlamenta. Prepričana sem, da bi morali vsi ali pa vsaj večina njih po izvolitvi narediti, najmanj en razred, oziroma tečaj, lepega obnašanja in spoštovanja do drugih. Saj so na raznih soočenjih nemogoči, klepetajo vse počez, drug čez drugega, brez kakršnekoli kulture, pa čeprav se hvalijo kaj vse, da so.

Sama ne vem na koliko dobro plačanih sejah so se kregali zaradi legalnih in ilegalnih migrantov, ki iščejo boljši jutri. Bili so tudi razni shodi proti sprejetju le teh. Pa poglejmo naše ljubo mesto in njene vasi, ki ga obdajajo. Mesto in vas se več ne razlikujeta, ne po hišah in stanovanji, pa tudi po oblačenju ne, kakor svoj čas. V vaseh ne živijo samo tisti, ki se kakorkoli ukvarjajo s kmetijstvom, tudi ti so svoje znanje pridobili na faksih, intelektualci, ljudje, ki se dnevno vozijo v večja mesta za boljšim kruhom oziroma. za zaslužkom. Če pogledamo priimke v Beli krajini so zelo raznoliki, torej so tudi naši predniki prišli od nekod, se udomačili, rekla bi, da so se vlili v večinski narod. Seveda imamo vsak svoje mnenje in tako je prav, da se hočemo skupno uskladiti za napredek svojega mesta, vasi. Raznoliki smo v tej Beli krajini, Žumberak so s težkim srcem zapuščali Uskoki, ko je življenje v hribih postalo nevzdržno in preveč odmaknjeno od mesta. Veliko jih je živi v Metliki, takrat ko so bile tukaj dobro stoječe tovarne so našli zaslužek si ustvarili nov dom. Ljudje z desne strani Kolpe so prihajali na delo v Belo krajino, tudi ti so v takratnih metliških tovarnah in podjetjih našli svoj del skupnega ustvarjanja. Vsa ta narečja in jeziki so ustvarili neko skupno mešano govorico. Le malo nas je, ki še govorimo tako, kot so govorili naši predniki.

Ljudje so v vseh dobah odhajali, tudi sedaj, koliko Belokranjcev je odšlo ob koncu 19 in prehodu v 20 stoletje v Ameriko. Moški so delali v rudnikih, ženske so prale, kuhale in skrbele za družino, otroke. Živeli so v skupnosti, marsikateri se ni naučil jezika, saj ni bilo potrebe, v rudniku je bilo nujno, da je kopal in s tem čim več zaslužil za preživetje. Slovenec, ki se je dvignil nad druge, se znašel, je odprl trgovino, gostilno kamor so hodili in se zbirali Slovenci. Zbirali so se v cerkvah, kjer so molili tudi tam je bil slovenski župnik. Zopet drugi je izkoristil svoj poklic in znanje postal krojač, čevljar pač kar je bilo potrebno v tisti skupnosti ob rudniku. Njih otroci so se naučili govorice, se izšolali in se vlili v to veliko skupnost, ki se ji reče Kanada, Amerika, Brazilija, Argentina …Danes njihovi vnuki in pravnuki iščejo po spletu vsemogoče vire svojih korenin.

Daljni sorodniki, za katere nisem nikoli vedela, so iskali svoje vire in me našli tukaj v Beli krajini. Odšli so še pod Avstro-ogrsko vladavino, zapustili Svibnik, vasico v črnomaljski fari. Spraševali so me : »Zakaj so odšli njihovi predniki drugam, ko je Bela krajina tako lepa?« Iskali so boljše ali pa tudi ne, življenje, ko so odšli se niso vrnili. Zaradi vojne in smrti so se prekinili stiki. Razselili so se, njihovi vnuki ne razumejo slovenščine vedo le, da je stara mama, pekla za praznike potico. Za potico so potem na internetu ugotovili, da je slovenska ter iskali svoje poreklo naprej. Po zelo dolgem času, nas je torej spet združila, zbližala potica, ta znana zaščitena, slovenska dobrota. Ob obisku so si je zaželeli, počastila sem jih z njo, kraljico, orehovo potico.

Spominjam se, da so prihajali paketi oblačil iz Amerike, tudi moja teta je imela sestro tam za tem velikim morjem. Sama se je z družino vrnila v stari kraj, kjer so nadaljevali z delom na kmetiji, ker tukaj ni bilo naslednikov. Tisti čas je to veliko pomenilo biti v Metliki posestnik in trgovec. Danes razmišljam, da so si stežka odtrgali pet dolarjev, ki so jih zalepili v kuverto skupaj z lepimi željami ob Božiču in novem letu. Če pomislim na potovanja, privoščimo si lahko, da jih obiščemo in oni prihajajo sem, da stopajo po tistih tleh Bele krajine, kot so daleč nazaj luč sveta ozrli njihovi stari starši, ki so se podali z ladjo v neznano.

Res pa je, da smo ljudje različni, da nekateri prevzamejo skupnost, kot pravim se vlijejo, zopet drugi hočejo prevladati, s svojo, bog ve od kod prineseno kulturo. Prav je, da obdržijo svoje navade, ki pa naj jih ne vsiljujejo drugim in tako je prav Tako smo potem spet vsi eno in imamo skupne cilje za bodočnost. Vse je v lepem, zmernem pogovoru in dogovoru, če so ljudje strpni in uporabljajo zdravo kmečko pamet.

Naša novoizvoljena županja pravi, nekako tako: « Premalo nas je, da bi se delili na vaše in naše!« In še kako prav ima.