Ovčji volni želijo povrniti ugled, ki ji pripada

Uporaba volne, vsestransko uporabnega naravnega materiala, je skupaj z ovčerejo v letih po drugi svetovni vojni na Slovenskem radikalno upadla. Ob poplavi umetnih vlaken enostavno ni bila več »moderna«. A k sreči so tudi v Sloveniji še entuziasti, ki volni vračajo njen pomen in tradicionalna znanja prenašajo naprej. Tako se uporaba volne zadnja leta spet povečuje, pravi Boris Grabrijan, direktor Krajinskega parka Kolpa in tudi sam ovčerejec. Zelo aktivni pri predelavi in promociji volne so tudi na drugem koncu Slovenije, v Solčavi, kjer deluje združenje Bicka.

Nekoč ni bilo hiše v Beli krajini, ki ne bi imela vsaj nekaj ovc. »Povsod so obvezno pletli nogavice, vsaj enega jagenjčka pa so imeli za božič in še za kakšen velik praznik,« pripoveduje Grabrijan. Pri njih doma trenutno redijo 24 ovc treh različnih pasem (belokranjska pramenka, bovška, jezersko-solčavska), pasejo se zunaj vse leto, tudi pozimi.

Volna tudi za zastirko, visoke grede, izolacijo

Ovce strižejo enkrat na leto, po navadi v začetku jeseni. »Volne nismo nikoli metali stran. Predelali smo jo ali pa hranili za druge čase. In ti časi so prišli pred 25 leti, ko je podjetje Soven iz Selnice ob Dravi začelo volno odkupovati.« Na pranje jo Soven vozi v Belgijo, nato pa nazaj v Slovenijo v nadaljnjo predelavo. Po Grabrijanovih podatkih za kilogram neoprane volne rejec dobi okoli 45 centov, nazaj dobi mikanko (prečesano volno), za katero odšteje od 18 evrov dalje, za nitko pa že 35 evrov. A kot pravi Grabrijan, mnogi rejci na volno gledajo zgolj kot na nepotreben strošek, saj prodajna cena niti približno ne pokrije stroškov striženja, ki znašajo približno tri evre po ovci.

Na območju današnje Slovenije so okrog leta 1900 redili več kot 400.000 ovc, danes jih je okoli 110.000. Večina rejcev jih še vedno redi za meso, le redki zaradi volne. Dolgo je veljalo, da je volna slovenskih ovc slaba, nekakovostna. Resda je težavna za strojno pridelavo, sploh volna belokranjske pramenke, ki je groba, pravi Grabrijan. Toda še vedno se jo da uporabiti. »Celo tisto najslabše kakovosti lahko uporabimo za zastirko, visoke grede, izolacijo pri lesenih hišah. V Evropi volno slabše kakovosti uporabljajo tudi za proizvodnjo peletov za gnojenje, kurjavo.« Tovrstne izkušnje in znanja so si predelovalci volne z vseh koncev Evrope, tudi Krajinski park Kolpa, nedavno izmenjali (seveda na daljavo) na prvem evropskem dnevu volne.

Več je ovca zunaj, čistejša je volna

Za kakovost volne je zelo pomembno, da je žival čim več zunaj. Če je že v hlevu, pa mora biti ta zelo čist, kajti vsaka smet predstavlja težavo v predelavi, opozarja Grabrijan. »Tudi striženje je treba izvajati na čistih tleh in po možnosti že na kraju samem ločiti volno z umazanih predelov, denimo med nogami, s prsi, trebuha, repa. Sam sicer strižem tako, da nekakovostne dele volne odstranim in uporabim, denimo, za zastirko, preostalo pa, če prav strižeš, ostane v enem kosu in jo zviješ skupaj. Takšna, če je suha, lahko v platneni ali papirnati vreči čaka tudi več let na predelavo. Sprva tudi molj ne bo šel vanjo, po kakih petih letih pa mu volna neha smrdeti.«

Ko volno operejo in se posuši, se jo premika, prečeše, da gredo »zlepljena« vlakna narazen in da se odstrani umazanija. Sledi predenje nitke. Lahko pa mikano volno uporabimo za polstenje oziroma filcanje. Ena ovca da kilogram in pol volne, dovolj za klobuk iz filca, vreden okrog 60 evrov. »Za njegovo izdelavo porabimo približno šest ur ročnega dela, od materiala pa poleg volne potrebujemo le toplo vodo, malo milnice in brisačo ter malo občutka za estetiko,« doda Tončka Jankovič, ki v okviru Krajinskega parka Kolpa aktivno predaja tradicionalno znanje predelave volne naprej.

Volnene nogavice so še vedno najboljše

Pod spretnimi prsti belokranjskih žensk nastajajo volnene rokavice, kape, šali, pregrinjala, copatki za otroke, oblekice, a še vedno največ napletejo nogavic. »Morda se komu zdi 20 ali pa 30 evrov za nogavice drago, toda tisti, ki vedo, kaj hočejo, ne mislijo tako. Sploh moški, ki hodijo po terenu in nosijo gojzarje, prisegajo na volnene nogavice,« pravi Jankovičeva, ki je mojstrica tudi za predelavo konoplje in lanu.

Rada poprime za velikanske lesene pletilke ali pa kvačko, s katero nakvačka volnene »podritnike«, ki gredo za med. Številne ženske je naučila tudi filcanja. »Ko si enkrat same naredijo lepe torbice, okraske, obeske, ugotovijo, da je to res nekaj čisto posebnega.« Tudi z osnovnošolci, ko pridejo v muzej na prostem Šokčev dvor v Žuničih, pripravijo delavnice o volni, sami si izdelajo tudi filcano srajčko za milo.

»Ni sramotno biti oblečen v volnena oblačila, ampak je to dejansko prestiž,« dodaja Grabrijan. »Tudi na sejmih po Evropi, kjer se srečujemo z drugimi proizvajalci, so izdelki iz volne zelo spoštovani. Pri nas pa še vedno nismo prišli do te stopnje. Ogromno volne v Sloveniji žal še vedno konča v smeteh, kljub prepovedi. Volna, odvržena nekje v naravi, pa razpada tudi več let.«