Po sledeh kajžarskega sina, ki je sedel v črnomaljski županski stol

S tem se ukvarjam v prostem času: s sestavljanjem drobcev iz življenja Josipa Doltarja, mojega prastarega očeta, ki je tako postal tudi moj osebni vodič po črnomaljskih koreninah. Čestitke vsem, ki so zaslužni, da je v Črnomlju letos razglašeno Doltarjevo leto. Zakaj? Ker mineva sto let, odkar je postavil livarno, iz katere je kasneje zrasel Belt, današnji črnomaljski Livar. Skozi zgodovino je železolivarna in strojna tovarna dajala kruh na tisoče ljudem. V njej je bil med letoma 1936 in 1941 zaposlen moj stari oče Ivan Senica, med letoma 1964 in 1991 pa moj oče Ilija Todorovski. Hvala Andreji za objavo članka v aprilskem Belokranjcu, kjer je sicer še več podatkov o Doltarjevem letu in tudi o Doltarjevih potomcih. Žal časopisa ni mogoče brati na spletu. Za tiste, ki si želite daljšega prvomajskega branja, spodaj kopiram svoje besedilo.

PO SLEDEH KAJŽARSKEGA SINA, KI JE SEDEL V ČRNOMALJSKI ŽUPANSKI STOL
V teh dneh je minilo 90 let od njegove smrti: Josip Doltar, pomemben črnomaljski mož, je umrl 15. aprila 1930. Ime in dosežke mojega prastarega očeta so prekrile plasti pozabe, družinskih zamer in burnega 20. stoletja. Nekaj spomenikov pa je trajnih: črnomaljski dolgi most, stavba meščanske šole, belokranjska železniška proga in livarstvo, ki ga je v Črnomlju zagnal pred okroglo stotimi leti.

»Je res, da si tudi ti Doltarjeva?« me je pred dobrim letom na zimskih kratkočasnicah v Metliki vprašala gostiteljica Mirjam Bezek Jakša, in še preden sem dogovorila pripomnila: »Doltar se mi čedalje bolj dozdeva kot črnomaljski Adam, toliko njegovih potomcev srečujem v zadnjem času!«
Pripomba je bila duhovita in ravno prav izzivalna, da sem se še isti dan odločila malo bolj pozanimati o Doltarju, ki je bil do takrat zame komaj kaj več kot obraz na stenski fotografiji pri stari mami Fančki. Frančiška Senica, roj. Doltar, je bila njegov deseti otrok, prvi v drugem zakonu. Večkrat je obujala spomine na življenje v Doltarjevem mlinu in brezskrbno otroštvo, ki pa se je končalo čez noč, ko je oče umrl, dedičem pa zapustil predvsem dolgove in z njimi hudo kri. Ko je govorila o očetu, ga je opisovala kot dobrega in skrivnostnega človeka, ki je videl svet, bil v Ameriki in pri cesarju na Dunaju, si nabral toliko posesti in se ukvarjal s toliko posli, da je še sam komaj vedel, kje ima kaj. Bil je mlinar, žagar, gradbinec, cestni nadzornik, lesni trgovec, livar, župan, politik. Fančko so še v pozni starosti o njem spraševali vsi, ki so kdaj pisali o zgodovini Črnomlja, saj je doživela 94 let in bila zadnji še živeči Doltarjev otrok. Kaj vse bi jo vprašala danes, če bi jo lahko!

OSEBNO POTOVANJE PO DOLTARJEVI SLEDI
Josip Doltar je imel 12 otrok. V zakonu s Katarino Schweiger iz Črnomlja se mu jih je med letoma 1881 in 1905 rodilo devet (Jože, Marija, Jožefa, Anton, Katarina, Ana, Janko, Rozalija, Antonija), ko se je ob koncu prve svetovne vojne, pri šestdesetih, drugič poročil, pa mu je mlada Katarina Kure iz Svibnika rodila še tri (Frančiško, Alojza in Zofijo). Rod je obstal, Doltarjev priimek pa nosijo še štirje. Ko sva se z mamo Danico odpravili po sledi svojega prednika, sem po dolgem času srečevala znane črnomaljske obraze, prvič sva obiskali potomce Josipovega brata Matije in spoznali še nekaj daljnih sorodnikov, za katere sem komaj vedela, da so (zadnjega pred par tedni pri Šebastjanu v mestni lozi). Dovolili so mi, da prelistam njihove albume in arhive, z menoj pa delili tudi kakšno družinsko skrivnost in pogled na stare zamere, zaradi katerih se je »žlahta« razšla. Tako je Josip Doltar postal tudi moj osebni vodič po črnomaljskih koreninah.

NA VELIKO VPRAŠANJ LE MALO ODGOVOROV
Le dva Doltarjevega predmeta sta ohranjena v družinskem arhivu: velika portretna fotografija in platneni ovitek za ladijsko vozovnico New York - Bremen. Nekaj dragocenosti so ob fašistični okupaciji Črnomlja domači spravili na varno, a jih po vojni niso več našli. Kar je ostalo, so pobrali Italijani, ko so izselili in zapečatili hišo, ki jo je Doltar zgradil svoji mladi ženi. Stara mama je med izginulimi stvarmi omenjala odlikovanje – ni vedela kakšno, in fotografijo veljakov na cesarskem dvoru, med katerimi je bil tudi Doltar – lahko jo je opisala, ni pa vedela, kdaj je nastala. Dva predmeta ter drobci raztrganih in časovno nedoločljivih spominov so bili dovolj za slutnjo o zanimiven predniku, a veliko premalo za jasno sliko, kdo je bil in kako je živel Josip Doltar. V katerih časih je bil črnomaljski župan? Je sploh bil? Kdaj je bil v Ameriki? Enkrat ali večkrat? Kaj je tam počel? Kako je sodeloval pri gradnji belokranjske proge? Je bil res na Dunaju? Kdaj? Kje je imel posesti? Kako je postal mlinar? Kje se je naučil livarstva? Kaj ga je pahnilo v »konkurz«? In tudi: od kod so Doltarji prišli? Saj ne vemo niti, kje se je rodil!?

OBRISI VZNEMIRLJIVE ČLOVEŠKE USODE
Leta 2009 mi je pisal Janez Kure iz Svibnika: »Če ste napisali knjigo o Bavčarju, zakaj ne bi tudi o pomembnem Črnomaljcu, vašem prastarem očetu?« Takrat še nisem razumela, da sva v sorodu in da je bila njegova stara mama Katarina tudi Doltarjeva hči. Predlog je ponovil tolikokrat, da sem s slabo vestjo, čisto pomalem in brez prave ideje začela zbirati vse, kar se je zdelo povezano z njim, od časopisnih izrezkov do knjig o Črnomlju Janeza Kramariča, Ksenije Khalil, Marjetke Balkovec, Antona Škofa, Janeza Weissa in drugih. Šele v zadnjem letu, odkar ves prosti čas namenjam raziskavi, pa so se v arhivih, muzejih, župniščih in razsikovalci krajevne zgodovine našli dragoceni zakladi: Doltarjev podpis, cerkvene listine, predporočna pogodba, fotografija iz preloma stoletij, ladijski vpisnik, razglednica, ki jo je poslal zetu, zapisnik v obrtni knjigi, navedba v ameriškem popisu prebivalstva, fotografija z dunajskega dvora in še kaj. Najdbe in podatki se sestavljajo v živo podobo neobičajnega človeka.
Josip Doltar je bil podjeten, drzen, možat, trmast, izstopajoč, pogumen, karizmatičen, vpliven, tudi preračunljiv, grob in povzpeten, predvsem pa odprtih oči in veliko pred svojim časom. Vrzeli ostajajo in burijo domišljijo, vendar arhivi hranijo dovolj virov za zaokrožen vpogled v njegovo življenje in delo. Da, bil je pomemben in po krivici spregledan mož, vredno ga bo predstaviti današnjim Belokranjcem.

DOLTARJEV VZPON V ČRNOMALJSKI SRENJI
Josip Doltar se je rodil 22. marca 1858 v Gradcu št. 29, očetu Matiji in materi Marjeti roj. Švajger. Že kot deček je prišel v Črnomelj, kjer je leta 1871 z odliko končal drugi razred štiriletke, čeprav je neupravičeno manjkal kar 132 ur. V naslednjem desetletju sledimo njegovemu vzponu v črnomaljski srenji: od najemnika v grajskem mlinu do posestnika, "mestjana", porotnika, mlinarja in leta 1888 gradbinca, ki sodeluje v največjem gradbenem poslu daleč naokoli: zidanju Franc Jožefove šole v Črnomlju. Po odkupu Romove posesti ob Dobličici postane parni žagar. Leta 1897 je med ustanovnimi člani črnomaljske obrtne zadruge. Naslednje leto odide v Ameriko, v Joliet v Illinoisu, kjer se sreča z železarstvom in livarstvom. Po vrnitvi se vključi v črnomaljsko javno življene in leta 1907 na občinskih volitvah kandidira v mestni svet. Kot odbornik iz vrst SLS lobira za železniško traso čez Črnomelj, dvakrat je v delegacji črnomaljskih mož, ki o tem na Dunaju prepričuje kranjske poslance in avstro-ogrske veljake. Leta 1912 ga izvolijo za župana Tega leta odprejo dolgi most in cesto proti Vinici, dve leti pozneje pozdravijo prvi vlak. Med svetovno vojno je na čelu odbora za pomoč in oskrbo prebivalstva. Leta 1917 je član kranjskega poklonitvenega odposlanstva pri novemu cesarju Karlu in cesarici Citi. Po razpadu Avstro-Ogrske odstopi kot župan, se umakne iz politike in se posveti poslom. Leta 1920 dobi obrtno dovoljenje za livarstvo in nedaleč od mlina in žage postavi železolivarno. Leta 1923 je sreski kandidat na listi Ivana Šuštaršiča za jugoslovanski parlament, ki na volitvah pogori. V črnomaljsko politiko se vrne leta 1928 s svojo listo. Za dosežke ga kralj Aleksander I. leta 1929 odlikuje z redom sv. Save. Naslednje leto Doltarjeve posle potopijo dolgovi, le nekaj dni po njegovi smrti 15. aprila 1930 gre celotno premoženje v stečaj.

Napisala Ilinka Todorovski za aprilsko število Belokranjca.

Fotografije v galeriji spodaj:

1. portret: Josip Doltar (1858–1930) je bil med prvimi črnomaljskimi obrtniki, parni žagar, mlinar, lesni trgovec, gradbenik, livar, politik, dolgoletni župan. Portret je nastal v dunajskem studiu Sascha Handlerja, verjetno leta 1907. (Vir: Arhiv družine Todorovski)

2. in 7 spomenica: V temelje nove petrazredne šole so vzidali listino o njeni gradnji. »Poslopje zidala sta Franc Šušteršič in Jožef Doltar, mestjana v Črnomlju za 22.000 goldinarjev.« Izvod spomenice hrani Slovenski šolski muzej. (Vir: Marjetka Balkovec Debevec, V Črnomlju od nekdaj bili so veseli, 2008)

3. ovitek V Ameriki je bil najmanj enkrat. V New York je z najstarejšim sinom pripotoval 6. novembra 1898, z ladjo La Gascogna. V Evropo se je vrnil leta 1905. Na fotografiji platneni ovitek za ladijsko vozovnico na liniji New York – Bremen. (Vir: Arhiv družine Todorovski)

4. gradnja mostu Z novim mostom so odpravili največjo prometno oviro na cesti Črnomelj – Vinica. Mestno županstvo je na blagoslovitev in odprtje povabilo 11. avgusta 1912. »S tem interesantnim mostom, ki je tudi s tehničnega vidika znamenit, je dobila Bela Krajina pravo atrakcijo,« je poročal tisk. (Vir: Dom in svet, 25. 6. 1912)

5. cestni načelnik Kdor je bil župan in cestni načelnik hkrati, je imel v rokah najpomembnejši javni funkciji tistega časa. Na fotografiji okrajni cestni načelniki vojvodine Kranjske pred deželnim dvorcem v Ljubljani, 9. novembra 1915. Deželni glavar Ivan Šušteršič v prvi vrsti v sredini, črnomaljski župan in cestni načelnik Josip Doltar drugi z desne. (Vir: Ilustrirani Slovenec, 10. 1 1926)

6. časopis Belokranjcem ni treba več s trebuhom za kruhom v Ameriko, delo se najde v novi črnomaljski železolivarni in premogovniku, je spomladi 1921 poročal časopis Slovenec.

8. livarna: V bližini Livarja še stoji zgradba Doltarjeve železolivarne, zgrajene leta 1920. V njej je do 90. let potekala proizvodnja v okviru nekdanjega Belta. Danes je stavba v zasebni lasti in ne službi več prvotnemu namenu. (Foto: Ilinka Todorovski)