Prvi košarkarski koš je bil v Črnomlju postavljen pred petdesetimi leti

Pri tem je pionirsko vlogo odigral Vojko Brus-Mao.

Vojko Brus-Mao je bil Črnomaljec, ki vsekakor sodi med tiste črnomaljske posebneže, ki so dajali ton življenju mladih. Imel je dolge lase, saj smo jih imeli vsi, ker je bilo seveda to totalno in. Oblečen je bil preprosto, kavbojke in kakšna srajca, ki je po navadi odpeta vihrala okoli njegovega suhega telesa. Tako kot danes, je bilo v Črnomlju tudi takrat mnogo moralnežev in dušebrižnežev, ki niso prenesli nikakršnega odstopanja od povprečja. Še posebej smo jih motili fantje z dolgimi lasmi, zato so sem ter tja kakšnega na silo ostrigli ali pa vsaj zastrigli toliko, da se je moral potem sam postriči. Nekega večera ko je šel Mao spat, ga je na postelji ostrigla celo njegova mama. Bila je namreč frizerka, ki ji ta nova moda ni bila najbolj všeč.

Mao je bil vsestranski športnik. Igral je rokomet, nogomet in seveda košarko. Bil je tudi zelo dober v gimnastiki. Na spodnji fotografiji je v dresu osnovnošolske rokometne ekipe (stoji peti z leve). Pozneje je v življenju počel vse mogoče. Postal je tudi zeliščar, posebej specializiran za nabiranje storžev, zato so mu nekateri, rekli tudi Storžek. S to dejavnostjo je kar dobro zaslužil in se preživljal. Bil je zelo podjeten in odličen organizator. Nekoč se je odločil, da bo v Ljubljani, kjer je v glavnem živel, organiziral pojedino. Prišel je v študentsko naselje k dvema črnomaljskima študentoma in jima povedal, da prireja pojedino, da naj ona dva nabavita kokoš on bo pa vino. Ko so se vse zmenili, je odšel v istem bloku k dvema drugima črnomaljskima študentoma, jima zopet ponovil zgodbo o pojedini in da naj ona dva nabavita vino, on bo pa kokoš. Res so se za vikend dobili na stanovanju pri Maotu. Prva dva sta prinesla kokoš, druga dva pa vino. Mao je potem spekel kokoš, natočil vino in pojedina je bila izvrstna.

Mao se je, čeprav sam ni bil študent, vedno družil s študenti. Nekoč nas je pred blokom deset v študentskem naselju na klopci sedela skupina študentov, ki je pila skromen liter vina, kar je bilo odločno premalo, da bi se kolikor toliko odžejala. Pilo se je po požirkih, ker se je čim bolj varčevalo z dragoceno pijačo, da bi le nekako pomagala do malo omame. Mao je kakor že tolikokrat, našel izhod v sili, ki je premagal pomanjkanje količine. Predlagal je, da gremo rajši pit bolj na sonce, ker na soncu vino dosti bolj zadane.

Včasih je rad tudi kaj več popil. Tudi na tem področju je bil zelo tekmovalen. Znano je, da je lahko popil pivo v devetih sekundah. Morda bi jo še hitreje, pa ni hotela hitreje steči iz steklenice. To je bilo pravzaprav zanimivo, saj je piva normalno potrebovala deset sekund, da je iztekla iz steklenice. Ampak Mao je zopet našel rešitev. Uporabil je namreč trik, da je steklenico zavrtel tako, da se je tudi tekočina v steklenici začela vrteti. Ker ima vektor kotne hitrosti smer proti grlu steklenice, pivo dobi večjo hitrost proti grlu steklenice in zato tudi hitreje izteče. Tako je pridobil tisto dragoceno sekundo za postavitev rekorda. Mao je bil že takrat eksperimentalni fizik specializiran za tekočine.

Večkrat je, ko mu je zmanjkalo denarja pil na knjigo. Vedno pa ko je prišel do denarja je sistematično obiskal vse gostilne v katerih je bil vpisan njegov dolg in poravnal svoje račune. Nikomur ni ostal dolžan nič. Rad je tudi žical za pijačo, tudi tako malo iz folklore, ampak kadar je imel denar smo vsi pili na njegov račun.

Mao je imel izreden nos za novitete. Veliko stvari je na novo prinesel v Črnomelj. Zasluga mu gre, da je v Črnomlju postavil prvi košarkarski koš, ki je stal tam, kjer je danes trgovina LIDL. Včasih je bila tam namreč majhna jasa obraščena z leskovimi grmi. Na tej jasi je Mao postavil lesen drog na katerega je nabil nekaj desk, ki so predstavljale tablo. Na tablo je nabil feltno od mopeda, ki je predstavljala košarkarski obroč. Kar nekaj ur sem tam preživel ob igranju košarke.

Vojko Brus-Mao je tudi nagovoril Silvota Zupančič-Rikota in Bojana Vovka, da so v bivšem vojaškem klubu, danes je nad njim Banka Koper, držala pa se ga je tudi Strugarjeva hiša, odprli prvi DISCO KLUB. To je bil disco v pravem pomenu besede. Glasba se je vrtela izključno na gramofonih. Ni bilo nobenih ključkov ali CD-jev. Vse izvorno, vinilke. Glasbo sta vrtela Riko in Bojan. Ko je vse zafunkcioniralo, Maotova prisotnost namreč ni bila več nujno potrebna, saj je že uresničil svojo idejo in postavil prvi disco v Črnomlju. Izbor gramofonskih plošč je priskrbel Bojan Vovk. Disco je obratoval tri vikende, dokler ga niso obiskali neki starejši Črnomaljci, ki se pa jim glasba, ki se je tu vrtela, ni zdela najbolj primerna. Naredili so zgago, razmetali mize in stole, kar je bil dovolj velik razlog, da so potem disco zaprli.

NAGRADA: Če kdo najde v mojem opisu kakšno netočnost, prehudo subjektivnost ali pa celo, bog ne daj, kakšno neresnico, mu v gostilni po izboru, častim liter vina in kranjsko klobaso.