Semič v starih cajtih (334)

Mala solzica

Naslov za današnji prispevek sem si izposodil Pri ansamblu Štirje kovači, ki prepevajo prijetno pesmico o 'mali solzici'.

Leta 1988 sem tudi jaz hodil s podobno 'lušno' in prikupno 'malo solzico' - Mojco Škof iz Kala, v štrekljevsko osnovno šolo.

Pred nedavnim sva se z Mojco srečala in obujala spomine na stare šolske čase.

Med prijetnim pogovorom me je spomnila na simpatičen droben dogodek iz pouka.

Ob pregledovanju domačih nalog sem menda nekaj kritiziral njeno domačo nalogo in to jo je tako globoko prizadelo, da je 'na licu mesta' potočila nekaj grenkih solzic.

Ena od njih je kanila tudi na njeno domačo nalogo. Izkoristil sem edinstveno priliko in z rdečim pisalom urno obrobil žalostno solzico, da jo bo lahko nekoč pokazala svojim otrokom kot dokaz, kako 'okrutnega' učitelja je imela na štrekljevski šoli.

Mojca mi je še povedala, da je zvezek z obrobljeno solzico skrbno shranila, vendar pa se je žal nekam izgubil, ko se je poslovila od rodnega doma na Kalu.

Ob tem sem si kar malo oddahnil, da se je 'korpus delikti' (predmet, ki izpričuje storitev kaznivega dejanja) izgubil, saj nisem popolnoma prepričan, da so taka kruta dejanja učiteljev iz starih 'cajtov' v današnjih časih že zastarala.

Potožim naj vam pa, da ni bila tudi Mojca nič kaj prizanesljiva z menoj, ko me je opisovala kot izbrano osebo.

Tako imam še vedno shranjen originalen 'korpus delikti', ki je bil objavljen v biltenčku, izdanem leta 1989, ob 100 – letnici šole na Štrekljevcu.

Mojčin opis je imenitno ilustriral Dušan Malenšek – Adamek iz Štrekljevca.

Dobro si oglejte ilustracijo in sami presodite, kako neprizanesljiva je bila ob koncu opisa moja nekdanja sošolka.

Danes je Mojca uspešna in prijazna trgovka, ki si je v Pustem Gradcu ustvarila nov dom in družino.

Vedno sem vesel, ko jo srečam in lahko malo pokramljava.