Semiška župnijska cerkev sv. Štefana kmalu z novo fasado

Župnija Semič s finančno pomočjo občine in države že nekaj let sistematično prenavlja kompleks objektov okrog cerkve sv. Štefana. V letošnjem letu je na vrsti obnova fasade. Slednja poleg zidarskih in restavratorskih del, obsega tudi restavriranje starih lesenih kipov v nišah in njihovo prestavitev v notranjost cerkve ter namestitev novih kipov na pročelju. Obnovitvena dela bodo zaključena pred koncem poletja, saj bo cerkev 11. septembra, po 200 letih ponovno posvečena.

Delavnica na temo apna in apnenih ometov

Na zvoniku in na glavni fasadi župnijske cerkve sv. Štefana v Semiču je trenutno še postavljen gradbeni oder. V preteklem tednu je bila v sklopu obnovitvenih del na fasadi s strani podjetja GNOM d.o.o. izpeljana delavnica na temo apna in apnenih ometov. Predavanj se je prvi dan udeležilo 24 slušateljev, na katerih je bil poudarjen pomen uporabe apna, izpostavljene njegove prednosti ob obnovi starejših objektov in predstavljeni referenčni primeri že izvedenih kvalitetnih prenov. Ostale dni je potekalo praktično delo na zvoniku in na glavni fasadi cerkve, ki je obsegalo vse faze obnove – pretrkavanje, odbijanje preperelih, presoljenih in odstopljenih ometov, struganje starih beležev, priprava apnene malte, priprava podlage, ometavanje in nanos beležev.

Namen takšnih delavnic je ozaveščanje čim širšega kroga ljudi o uporabi zdravih, naravnih materialov ter popularizacija starih tehnik in obrti. Naši predniki so ustvarjali prostor, gradili domovanja, razvili so navade, s čimer so si zagotovili prijetnejše bivanje v okolju, ki so ga naselili. In vse to je kulturna dediščina: prostor v katerem bivamo in delamo, ki nas navdihuje in nas uči za prihodnost. Izkušnje rodov pred nami se izkazujejo skozi znanja in obrti, pa tudi skozi grajeno dediščino. Vsaki pokrajini, vsakemu kraju je lastna drugačna zgodovina, po tem se razlikujemo, to nas določa in na to smo ponosni.

Apno je material, ki je prisoten skozi celotno zgodovino gradnje objektov

Apno je izjemno vsestranski material, ki so ga ljudje uporabljali v gradbeništvu, kmetijstvu in sadjarstvu. Gre za cenovno dostopen material, ki je bil cenjen tako zaradi svojih dezinfekcijskih lastnosti, trdnosti in dostopnosti. Stavbni fond je bil do 20. stoletja grajen iz naravnih materialov – kamna, slame, opeke in lesa. Za vezivo in zaščito omenjenih gradiv ter za ometavanje in beljenje se je uporabljalo apno ali glino, za zaščito pred vlago in za lažjo izvedbo pa razne maščobe.

Mojstri izdelave trdnih malt so bili Rimljani, pred njimi pa so z apnom gradili že Etruščani in Grki, pred vsemi pa so ga poznali Kitajci. Apno je bilo prevladujoči material v gradnji vse do 60. let prejšnjega stoletja, ko je prišlo do množične uporabe cementnih izdelkov. Z apnenimi vezivi so ometani in pozidani naši gradovi, cerkve in srednjeveške fasade. Dolgotrajno pomanjkljivo vzdrževanje teh stavb je primarni razlog za pozabljen sloves tega izjemnega materiala. Stare stavbe večinoma propadajo zaradi zanemarjanja in pozabljanja starih zidarskih znanj, saj so »pravi« materiali (kamen, les, opeka) z rednim in pravilnim vzdrževanjem še kako odporni, apno pa močno prispeva k varovanju gradiv in upočasnjevanju procesa staranja materialov, na katere je nanešen.

Apno se je v stavbarstvu uporabljalo kot vezivo malt za zidanje, notranjih in zunanjih ometov, dekorativnih barvnih ometov, ometov v freskoslikarstvu, v reliefnem slikarstvu, fasadnih in notranjih dekoracij (štukature), imitacij marmorja (štuko lustro), tlakov (jenšterle), apnenih beležev ter barvnih opleskov.

Apno se pridobiva iz kamnine apnenca z žganjem pri temperaturi okrog 1000 stopinj Celzija. Lokacije žganja apna se imenujejo apnenice. Jamam, v katerih mora po tradiciji gašeno apno odležati, da se popolnoma ugasi, pravimo “apnene jame.” Nekoč je imela vsaka vas svojo apnenico in vsaka domačija svojo apneno jamo.