Skupni mesečni stroški za gospodinjstvo v Semiču med najnižjimi

Računsko sodišče je izvedlo raziskavo o cenah storitev in pristojbinah, ki jih potrjujejo oziroma zaračunavajo občine. Podatke za 212 občin je pridobilo s pomočjo vprašalnika, ki so ga izpolnile občine. Raziskava je pokazala, da so med občinskimi cenami lahko velike razlike.

Največje razlike so na področju komunalnega prispevka ter na področju odvajanja in čiščenja komunalnih odpadnih voda. Komunalni prispevek za istovrstno gradnjo (za 150 m² bruto površine stavbe) lahko znaša po občinah od 900 evrov do nad 30.000 evrov.

Najmanjše so razlike pri polni ceni programa vrtca (za drugi starostni razred od najmanj 288 evrov do največ 497 evrov). V občinah z večjim številom prebivalcev imajo v povprečju višji komunalni prispevek in višje nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča.

Različno število občin je podalo subvencijo na ceno storitve: pri programih vrtcev ima 27 % občin subvencijo; pri oskrbi s pitno vodo 75 % občin; pri kanalščini 52 % občin, pri storitvi ravnanja s komunalnimi odpadki 5 % občin. Dodatne občinske subvencije v nekaterih primerih cenovne razlike med občinami znižujejo (področje odvajanja in čiščenja komunalnih odpadnih voda), v nekaterih primerih pa povečujejo (področje programov vrtcev).

Razlike v cenah med občinami so lahko posledica različnih dejavnikov, kot so kakovost storitve, učinkovitosti zagotavljanja storitve, obseg infrastrukture (na primer pri vrtcih v povprečju predstavljajo stroški dela 79 % cene vrtca, stroški materiala in storitev 12 % in stroški hrane 9 %). "V vsakem primeru pa cenovne razlike med občinami postavljajo občane različnih občin v neenakopraven položaj, kar terja razmislek pristojnih organov o razlogih za te razlike. Gre za vprašanje cenovne dostopnosti občinskih storitev, ki bo v prihodnosti zaradi posledic pandemije, nestabilnih geopolitičnih razmer in nepredvidljivih gospodarskih gibanj še bolj aktualno kot v preteklosti," so zapisali na računskem sodišču.

Po podatkih računskega sodišča bi povprečno gospodinjstvo za izbranih šest storitev (program vrtca, oskrba s pitno vodo, kanalščina, komunalni odpadki, komunalni prispevek in nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča) ob predstavljenih predpostavkah najnižjo skupno ceno plačevalo v občinah Semič (60,8 evra), Krško, Videm, Črenšovci, Turnišče, Slovenj Gradec, Prevalje, Slovenske Konjice, Tišina in Horjul (v vseh bi bili skupni stroški pod 61 evrov). V občini Črnomelj ti stroški znašajo 76,6 evra, v Metliki pa 75,8 evra.

Povprečen skupni mesečni strošek za gospodinjstvo sicer znaša 78,67 evra. Najnižji skupni strošek je 50,15 evra, najvišji pa 126 evra.

Občina Semič sodi tudi med tri slovenske občine z najnižjim plačilom programa vrtca za drugi starostni razred za gospodinjstvo po upoštevanju zakonskega znižanja cene in občinske subvencije, kjer znašajo stroški med 33 in 39 evrov. V Semiču znaša ta strošek 38 evrov mesečno, v Črnomlju 130, v Metliki pa 131 evrov.

Je pa semiška občina med petimi slovenskimi občinami z najvišjo ceno oskrbe s pitno vodo pred morebitno subvencijo (vse s ceno nad 21 EUR).

Podrobneje si lahko rezultate raziskave ogledate TUKAJ.

Dostopnost storitev

Računsko sodišče je izvedlo tudi raziskavo o dostopnosti storitev splošnega pomena, kjer je 96,7 odstotka občin izpostavilo težave prebivalcev pri dostopu do storitev. Največ težav je na področjih, kjer nimajo neposrednega vpliva, kjer zagotovitev dostopnosti storitve zahteva velike finančne vložke v infrastrukturo oz. ki so sistemsko pomanjkljivo urejena.

Težave na področjih, na katera občine nimajo neposrednega vpliva, so denimo ukinjanje bankomatov in izpostav pošte. Težave na področjih, na katerih zagotovitev dostopnosti storitve zahteva velike finančne vložke v infrastrukturo, so na primer dotrajano vodovodno omrežje in slabe cestne povezave. Med težavami zaradi sistemsko pomanjkljive urejenosti področja pa so tudi težave pri izbiri osebnega zdravnika in premalo mest v domovih za starejše, izhaja iz raziskave, v kateri je sodelovalo vseh 212 občin.

Med storitvami, pri katerih so občine zaznale največ težav prebivalcev pri dostopnosti, je na prvem mestu internet s 70,8-odstotnim deležem. Sledijo bančne storitve s 56,6 odstotka, na tretjem mestu pa so poštne storitve z 51,9 odstotka.

Težave prebivalcev pri dostopanju do storitev bivanja in oskrbe starejših je zaznalo 47,6 odstotka občin, težave prebivalcev pri pridobivanju primernega stanovanja 45,3 odstotka, težave pri oskrbi prebivalcev s pitno vodo 42,9 odstotka, težave pri dostopanju do storitev javnega prevoza pa 42,5 odstotka.

O težavah prebivalcev pri dostopanju do storitev osnovne zdravstvene dejavnosti je poročalo 38,7 odstotka občin, pri dostopanju do storitev državne uprave pa 37,3 odstotka.

Računsko sodišče kot problematična ocenjuje visoka odstotka občin z zaznanimi težavami na področju interneta in javnega prevoza. Od teh storitev je namreč odvisna dostopnost do drugih storitev. Dovolj hitra internetna povezava je nujna za dostop do vse večjega števila digitaliziranih storitev denimo na področju bančništva, trgovine, upravnih storitev, dela in izobraževanja na domu. Učinkovit javni prevoz pa omogoča dostop do storitev osebam brez lastnega prevoza še posebej ranljivim skupinam, so pojasnili.

Občine je treba po mnenju sodišča spodbuditi k sprejetju ustreznih dolgoročnih strateških načrtov, ki bodo podkrepljeni z analizami in usklajeni z dolgoročnimi načrti države. Samo tako je mogoče zagotoviti, da se politike države udejanjajo usklajeno na vseh ravneh, tovrstni dokumenti pa poleg tega pozitivno prispevajo k uspešnemu razvoju občine in bi morali biti izhodiščni dokumenti pri odločanju, katere projekte bo občina izvajala, je zapisalo računsko sodišče.