Spomin na Jožeta Vidervola

Minevata dve leti, odkar se je poslovil Jože Vidervol. Bil je moj veliki učitelj, moj vzornik in prav njemu gre zasluga, da sem še bolj vzljubil gozd, hribe in ostale lepote naše širše in ožje domovine. Družno in s "fotografskim tempom" sva prehodila dobršen del slovenskega in hrvaškega gorovja, saj je za naju veljal izračun, da sva vse urne oznake na kažipotih pomnožila s faktorjem 1,6. Nikoli me ni priganjal, kadar sem si med potjo vzel kaj več časa za fotografijo. Torej sva si vzela čas in sva v hribih res uživala in prišla na svoj račun. Veliko je vedel tudi o Kočevarjih in skupaj sva raziskala kar nekaj območja, na katerem so živeli. Res veliko sem se naučil od Jožeta. Ni bilo vprašanja z moje strani, na katerega ne bi znal odgovora. Tehtno in podprto z argumenti. Kako tudi ne, saj je bil gozdarske stroke, gozdarji pa veliko vedo o Naravi. Tudi to, da ima Narava vedno prav...

Na najinih potepih je vedno na prvo mesto postavljal varnost in vedno je bil za naju cilj tam, do koder sva lahko varno prispela. Skromnost in preudarnost sta bili veliki Jožetovi vrlini. Nikoli ni bil vsiljiv pri podajanju svojega res bogatega znanja in izkušenj. Rada sva se družila, čeprav je bilo med nama kar precej let razlike...

Še vedno, tudi danes, rad listam po fotografskem arhivu in obujam spomine na najine prehojene poti. Tudi tiste, ko sva se iz Kanjevca čez Triglav vračala domov, pa ko sva na Velebitu božala obema zelo ljube planike .. Velikokrat sva se tudi skupaj spomnila najine "najtežje" gorniške ture na Špik... Jože, hvala ti za vsak trenutek, ki sva jih skupaj preživela. Bilo jih je veliko, vendar premalo...

(Na fotografiji že tretjič družno "osvojen" Triglav leta 2012. Tokrat sva s sabo vzela še Mateja Kapša, ki je bil ob tej priliki deležen tudi planinskega krsta...)