Stane Starešinič, 3. 11. 1921 – 2. 4. 1994

Danes mineva 27 let od smrti Staneta Starešiniča, prvega poklicnega igralca iz Bele krajine.

Bila je velikonočna sobota, 2. aprila 1994, ko se je v bolnišnici v Izoli nepričakovano in mnogo prezgodaj odvilo zadnje dejanje v njegovi življenjski igri. Na njegovem odru v Slovenskem stalnem gledališču v Trstu so se mu poklonili na žalna slovesnosti 5. aprila, pokopali smo ga 6. aprila na Preloki.

Na Preloki je Stane Starešinič 3. novembra 1921 tudi stopil na oder življenja. Tu se je že tudi začela njegova igralska pot, – in to kar na začetku že v glavnih vlogah (gl. TUKAJ). Nadaljevala se je na gledališkem tečaju v okviru SNG na osvobojenem ozemlju v Črnomlju, kjer se je učil od takrat največjih imen slovenskega gledališča. Nato se je kalil v prvi generaciji študentov takoj po vojni ustanovljenega AGRFT-ja in leta 1951 postal njegov prvi diplomant (bil je ponosni lastnik diplome št. 1/1).

Že med študijem je nastopil v prvem slovenskem celovečernem igranem zvočnem filmu Na svoji zemlji (1948), ki se je leta 1949 kot prvi slovenski oziroma jugoslovanski film predstavil v tekmovalnem programu filmskega festivala v Cannesu.

Takoj po diplomi je bil povabljen v Trst, kjer je režiser Jože Babič pripravljal velikopotezno zasnovano predstavo na prostem Celjski grofje. Vloga Pravdača v tej predstavi je bila že Stanetov prvi velik uspeh in mu je tudi odprla vrata v stalni ansambel tega gledališča.

V gledališču v Trstu je potem prehodil večino svoje poklicne igralske poti. Bil je eden od stebrov tega gledališča in je v njem oblikoval več kot 200 vlog, med njimi veliko zahtevnih likov slovenske in svetovne dramatike (gl. njegov celotni opus).

Težko bi zdaj brez globljega premisleka izbrali najboljše, a gotovo bi nam zameril, če ne bi omenili njegovega trikratnega Romea: prvič v mariborski Drami v sezoni 1951/52, drugič v isti sezoni v Trstu in še tretjič kot gost v ljubljanski Drami v sezoni 1953/54. In seveda Hamleta v Trstu v sezoni 1961/62 ter Hamleta v naslednji sezoni v Karlovcu, – za to vlogo je prejel celo hrvaško prvomajsko nagrado. Oba tadva Hamleta sta mu tudi utrla pot na podiplomski študij v Prago, kamor se je septembra 1964 odšel izpopolnjevat še v režiji, med drugim tudi pri znanem režiserju Otomarju Krejču.

Stane Starešinič je ostal zvest poslanstvu svojega poklica in tržaškemu odru tudi po upokojitvi leta 1982 pa vse do smrti leta 1994. »Zvestoba, dolga kar 43 let!« mu je zapisal v slovo eden od tržaških kolegov.

Mi pa dodajmo še eno njegovo zvestobo: do Bele krajine in Preloke. Belokranjec je ostal v srcu vse življenje. Rad in pogosto se je vračal, predvsem pa veliko prispeval h kulturnemu utripu deželice na sončni strani Gorjancev. To pa je že tema, ki si zasluži nov prispevek.

Ne prezrite, da smo mu v zahvalo in v poklon ob njegovi letošnji 100. obletnici rojstva na preloški spletni strani objavili njegov celotni igralski opus (TUKAJ).

Posebej pa se mu je poklonila tudi svetovna Wikipedija – s tem da je odprla njegovo spletno stran (gl. TUKAJ).