Stara Metlika (19)

Zdravko Pavlovič:

"O prvem beat ansamblu ,ki smo ga ustanovili v Metliki je Juš Mihelčič sestavil lep prispevek. Poglejmo si ga :

Zdravi je enkrat maja 1968 reko: »Kej ne bi mi špilali?« Tiboga valej smo bli zato. Tak smo ja, Božo, Zdravi i Mile ustanovili bit ansambl. To je blo maja 1968. Ansambl smo meli i izbrali smo si jmi Bele breze, al nismo meli inštrumentof. Kej zdej? Nč, ja sm biu edini v službi i sm vzeu lahko kredit. V železnini pr Grabrjani smo se pol zmenli z Janezom Videtičem ki nam je zrihtau kredit i kupli smo inštrumente. Ja i Zdravi smo poznali note, a uni dva ne. Dobro Božo za bobne ni rabo not. Mile je špilau bas kitaro pa smo mu ja i Zdravi napisali pod note vlke črke i blo je to za njega dost. Včasih je Zdravi kričau zravn A, E, G i fse je štimalo. Pa kej če je Mile včasih malo kasno, tega ni nhče opazo. Harabuka je pokrila fse naše kikse. Kej to je še bolj kunštno zgledalo.

Inštrumente smo meli, sam nismo meli še ojačevalca. Ondej je Mile zlotau ojačevalc i ga zgazo v eno kišto od magnetofona. Kosn za zvočnike so nam nardili tišlari na Komunali. Kdej smo fteli delat večjo harabuko, smo si posodli ojačevalc iz šule. Tak smo mi pol meli vaje v Domu partizana i fso uno kramo smo meli kar tam.

Naš fotograf je biu Božo Kopinič. On je biu v Iskri v Semiču v službi i je reko, da ga Šokice izpraševajo kdej bomo pršli špilat v Semič. Šli smo mi špilat v Semič. Koncert je vodo Toni v kulturnem domu. Mi smo mislni, da nebo glih neznam kej obiska, a dvorana je bla pouna. Toni je flakau i pravo vice, a mi smo drapali. Sredi špilejna naenkrat Zdraviti pokne struna. Zdravi je reko Toniti nej zažne govorit a ja i Zdravi smo hitro za odrom napneli to jebeno žico. Toni je medtem špotau Šokce, da kaki loji so oni, da sam klatijo i nč ne povedajo i da še oni ne zasopijo kdu krej govori. Tiboga, v dvorani je naenkrat ratau tak kraval i Šokci so Tonita glih tak špotali od spodej. » Čuj ti žouti prpalenc hoj hitro dol iz odra, zeki te bomo mi odnesli.« Ni blo druge kej, da smo nehali i ftekli smo k Jaki Pahorovi, ki je bla ondej učitelca v Semiči. Tam smo pol počakali, da je une nejbolj zagrete Šokce minila ica i smo lahko prešli domuh.

Pol več nismo šli na nobeno turnejo. Zmenli smo za špilejne pr Gabreti. Tam smo pol vsako nedelo popoldan špilali za ples. Honorar je biu glih tak velik, da je pokriu pečenko i pijačo, ki smo jo popili, dok smo špilali. Včasih smo morali še dolagat.

Pol so dobili Mile i Zdravi poziv za k vojakom. Zdravič je dobo mornarico. Znali smo, da je konc našega špilejna, zak nhče nebo čakau dve leti, da bo on nazej pršo. 1.10.1968 je datum, ko smo dokončno razpali.

Tak se je končalo eno kratko obdobje ko smo bli mi Bele breze. Da bi še kdej skop zašpilali?

Mrbt je bla mala verjetnost, da bi špilali na prireditvi Dejmo malo fušat, a nigdar se nismo pol več zbrali. Predlani je pol za zmrom prešo Božo i naših iluzij o špilejni je blo konc."