Stara Metlika (20)

Biu sm pr Titoti

V osnovni šuli sm biu skor povsod zravn, kej pejsji drek. Hodo sm k likovnem, tamburicam, biu sm tabornik, v modelarskem krožki i špilau sm pr pleh muziki. Odličn glih nism biu, zak so te ondej meli za piflara, če si biu odličn. Mene je zanimala fizika, kemija, zgodovina i zemlepis. Fse drugo je blo zame balast. Še dns ne znam zak so me izbrali v delegacijo Slovenije, ki je šla za Dan mladosti v Beograd k Titoti. Ondej so šli k njemu nejbuli, a ja to nism biu. Dobro, ja sm šo nejprej v Ljubljano kjer so se zbrali še drugi pionirčki iz fse Slovenije. Nobenga nism poznau, sam Hermino iz Črnomlja. Zvečer so nas natrpali na vlak. Celo nuč smo se vozili do Beograda i vjutro pršli tam. Pelali so nas pol v Pionirski grad. Tam smo bli cel teden. Tam smo spali i se potikali po naselju, ki je blo narjeno za dco. Meli so mali vlakec, ki je vozo po naselju. Proga je mela i prave mini postaje i tam so bla i druga dca iz Beograda, ki so bli želežničari. Fse je blo mejhno, a zgledalo kej da je pravo. Vlak je i kado i piskau kej pravi.

Drugi dan so nas pelali v Titotof kabinet na Dedinju. Tam je bla ena velika haletina, kej menza v Beti. Dobili smo za pit i nekej malega za pojest. Naenkrat se je pojavo Tito i hodo od mize do mize i se z nami nekej pomenau. Mene je blo špot i držau sm se bol pr strani. Tito je to opazo i mi reko: »Ajde ti žuti, dodji i ti«. Posado je on mene na koleno. Ja sm mislo, da se bom vgrezno v zemlo, tako tremo sm jmo. Drugi so prpovdevali, da kaki športniki so i kak se jako dobro vočijo. Ja sm skus cvikau, da bo mene kej vprašau. Kej čem mu ja povedat? To, da delam purfl, da znam sam ogenj zakurit, da špilam berdo i trobento, da delam avijončke i da znam lepo risat. Ah, to ga glih nebi zanimalo. Dobro, da ni jmo dost cejta i prešo je še k drugim mizam i pol zgino nekam odzad. Nas so pol napokali v avtobus i prešli smo nazej v Pionirski grad.

Tretji dan so nas valej po fruštiki zbobnali v eno vlko dvorano. Tam so bla dca iz cele Juge. Na odri se je odvijau program, ki so ga prpravla dca. Tam so nam povedali, da bomo šli popoldan na Beli dvor kjer bo spt sprejem pr Titoti. Tak je pol i blo. Pridemo mi na Beli dvor. Na dvorišči so bli postavleni odprti beli šotori. Za fsako republiko en i za Vojvodino i Kosovo tudi. V teh šotorih so ble mize i stolci. Na mizah je blo južno sadje, da so se htele podret. Ja sm ondej prvič vido ananas. Anans mi je biu tak dobr, da sm ga skus jeu. Kej jeu, žro sm kej, da sm iz loze fteko. En fantiček Ivan iz Zagorja je biu z mano i njemu je biu glih tak dobr kej meni. Mi smo pojeli vs ananas iz naše mize i še iz drugih.

Pršo je pol Tito i nejprej je šo v šotor ki so bla dca iz Kumrovca. Tam se je plesalo i špilalo kej, da je ohcet. Dca iz Kumrovca so bla s Titotom jako domača. A kej ne bi bla, sej so bli iz iste vasi duma.

Pol je pršo i k nam. Tam mu je Luka Škoberne prečitau kej mu mi pioniri iz Slovenije želimo. Luka Škoberne je pol ratau novinar i publicist, ko je zraso. Ivan iz Zagorja je pa staremu zašpilau na harmoniko. Tiboga, to pa se je staremu jako dopalo. A mogo je jt on i k drugim, ki so izlukevali iz drugih šotorof. Tak je pol on prešo i mi smo lahko spt mlatli uno sadje iz miz.

Mene je pol začelo nekej zvijat i reko sm učitlci, da bi šo rad na sekret. Tiboga, pr Titoti pa ti bi šo na sekret, je una izdavla. Al pršo je pol en lpo oblejčen vojak i me je pelau notr v dvorc na sekret. Sekret je biu večji kej prnas naš razred. Biu je vs obložen s kahlcami z zlato obrobo. Pipe i fse je blo iz mesinga, mrbt je blo i zlato, vrag znej če ne. Pršo sm ja v ta sekret, prešo v eno kabino i tam se tak negraužno izkozlau, da sm pol kumej stau. Tiboga, to je blo od unega ananasa. Un vojak, ki me je čakau mi je reko:« Mali, a šta je to bilo?« Skorej bi se v zemlo vdro, tak me je blo špot. To, da sm kozlau na Titotovem sekretu ne bom nikomr povedau, sm si sam sebi oblubo.

Pol je to s Titotom trajalo vs popoldan, a ja se sadja nism več prtkno. Popiu sm si sam malo navadne vode. Za konc obiska smo se fsi slikali s Titotom na štejngah pred Belim Dvorom.

Zvečer pa so nas pelali na staion JNA. Tam je biu telovadni nastop mladine i vojske. To je bla ondej za nas velka paša za oči. Fsi so telovadli kej eden i muzika je skus špilala. Tito je biu v eni loži jako visoko na stadioni. Od spodej skus gor so ble narjene trepne, kej za zidare pr bejtah sam, da so ble te lepše. Pojnih je pol prtekla una punca, ki je zadna nesla štafeto i jo je dala Titoti. Tito se je zahvalo i nekej cejta je govoro.

Ja glih nism razumo zakej se je ondej šlo sam znam , da je reko, da se mi mladi moramo vočit i sam vočit. Ksno ponoči smo pršli v Pionirski grad na večerjo. Skor nhče ni jo, zak smo bli jako zmantrani. Vjutro po fruštiki so nas odpelali na želežniško postajo i vlak nas je odpelau proti Ljubljani. V Ljublani smo šli pol ja i Hermina iz Črnomlja na vlak i pršo sm domuh pol s zadnjim vlakom na pu živ.

V Šuli so me pol spraševali kak je blo i kej sm si ja nejbolj zapomno. Ih kej, ananas. To je to.

Ko je Tito vmro, sm biu jako žalostn. Spomno sm se ondej i dostkrat še pol kak je blo, ko sm biu ja pr njemu. Tega ne pozabiš nigdar. Nekej pa sm siguren. Ja sm edini metličan, ki je kozlau v Titotovem sekretu.