Stara Metlika (56)

Članek iz leta 2016, piše dr. Bruno Ravnikar.

Začetek metliške folklorne skupine “Ivan Navratil” sovpada časovno nekako z mojimi prvimi stiki z živo ljudsko kulturo te čudovite deželice. Takrat me je moj pokojni folklorni prijatelj in amaterski raziskovalec ljudskih plesov in pesmi dr. Vic Knivett iz Londona nagovarjal, da bi poiskala in posnela še kakšne obstoječe ostanke ljudskih plesov in pesmi, preden gredo v pozabo ali pa jih deformira grozeča modernizacija ljudskega izročila. V Sloveniji nam je to obetala edinole Bela krajina in nisva izgubljala časa, da sva prispela semkaj in nekaj dni iskala stare pričevalce in pridno snemala ter beležila dobljene podatke.

Tako sva dospela tudi do Metlike, kjer sva spoznala nadobudno mladino, ki se je v okviru mladinskega kluba trudila oživeti svojo folklorno skupino. Po svojih močeh in znanju sva jim skušala pomagati in svetovati. V naslednjih letih se je iz teh prizadevanj izluščila folklorna skupina “Janez Marentič” skupaj z ustrezno tamburaško skupino, a se je pred 40 leti preimenovala v današnjo mladinsko folklorno skupino “Ivan Navratil”, kajti ravno domačin Ivan Navratil je bil tisti, ki je leta 1888 v Ljubljanskem zvonu prvi opisal Vuzemske plese in igre v Metliki, leta 1936 pa jih je etnokoreološko obdelal in objavil France Marolt pod imenom “Metliško obredje”. Zaradi političnih ovir domača folklorna skupina takrat ni mogla izvajati tega bisera svojega ljudskega izročila, zato si je omislila spored s plesi ostalih belokranjskih območij, od uskoških do alpskih. Ta krivica je bila delno popravljena leta 1992, ko je skupina lahko ponovno na Vuzemski ponedeljek zavirala splet plesov metliško kolo, rešetca, must, robčeca, kurji boj in turn. Popolno zadoščenje pa je skupina prejela šele leta 2013, ko je Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije vneslo Metliško obredje v Register žive kulturne dediščine in FS “Ivan Navratil” imenovalo kot nosilec tega živega izročila. Ni odveč omeniti, da je “Metliško obredje” s tem v zvezi postalo leta 2011 tudi tema uspešnega magistrskega dela na Univerzi v Ljubljani.

Pestrost belokranjskega izročila je pritegnila k sodelovanju številno metliško mladino, ki je zavzeto vadila in se s svojim bogatim sporedom kmalu pojavila tudi v mednarodnem folklornem prostoru. Ne čisto brez uspeha, saj je na mednarodnih festivalih izvirnih skupin v italijanski Gorici in Trentu prejela najvišja priznanja. Temu je sledila udeležba na festivalu Balkanskih ljudskih plesov v Ohridu, kmalu pa tudi številna gostovanja v bolj oddaljenih deželah.

Mnogokrat se zastavlja vprašanje, zakaj se mladina tako rada vključuje v folklorne skupine. Odgovor je razmeroma preprost. Mladina se vključuje v folklorne skupine, ker ji te omogočijo predvsem prijetno druženje s sovrstniki, organizirajo skupna potovanja in gostovanja na festivalih doma in v tujini, spoznava pa istočasno tudi bogato domačo tradicijo. Večina je počaščena, ko predstavlja našo državo in Belo krajino na tujih festivalih v svojih belih nošah. Nemalo folkloristov vzljubi svoje domače izročilo, odmevna gostovanja po svetu pa v mnogih vzbudijo tudi nacionalni ponos.

Kaj pa ob tem pomenijo folklorne skupine naši družbi? Na to vprašanje pa je že težje odgovoriti. Naša država se vse premalo zaveda, da so sporedi in gostovanja naših folklornih skupin v inozemstvu dobro izvozno blago, katero omogoča spoznavati tujcem našo ljudsko kulturo, ki naj bi bila donedavna še nepotvorjena in čista. V tujini je zanjo veliko več zanimanja, kot si mi to predstavljamo, zato so naše folklorne skupine večinoma dobro sprejete na mednarodnih folklornih festivalih. Žal v današnjih gospodarskih razmerah država še vedno ne more zagotoviti dovolj sredstev za nemoteno delovanje naših številnih amaterskih folklornih skupin, med katere spada tudi metliška. Zato so naše skupine v veliki meri odvisne od podpore lokalnih činiteljev in sponzorjev. Neposredno korist od predstavitev naših folklornih sporedov v tujini pa bi morale občutiti tudi naše turistične organizacije, a so v tem pogledu še kar preveč “sramežljive”! Poudaril sem amaterske skupine, kajti v mnogih deželah država hrani in podpira tudi svoje profesionalne folklorne skupine, ki uspešno predstavljajo svojo ljudsko, a žal mnogokrat že tudi zlagano kulturo, kajti: “The show must go on!”

Zato se želim vrniti k zadnjemu obisku dr. Knivetta v Metliki, ko ga je domača folklorna skupina povabila na piknik ob Kolpi. Bil je izredno počaščen, ko so mu domačini “dovolili” vrteti janjčka na ražnju. To je bil zanj nepozaben dogodek, katerega mi je omenjal še večkrat ob najinih srečanjih na folklornih festivalih v Angliji, Turčiji, Rusiji in Italiji. Metlika, Metličani in janjček na ražnju so mu ostali vse življenje v najlepšem spominu.

Zato v tem vidim možnosti za promocijo naše tradicionalne kulture, našega kraja in naše države. Naši gostje morajo spoznati naše življenje in njegov utrip. Spoznati morajo tudi neutrudno delo naših folkloristov, njihove vaje, njihovo druženje, priprave za nastope, sporede in skrb za svoje bele noše. Z besedami se vsega tega ne da povedati, zato v smislu kitajskega pregovora, ki pravi, da ena slika pove več kot tisoč besed, upam, da nam bodo to razkrili organizatorji slikovne razstave “Leto in dan metliških folkloristov”.

Vir: Primus, spletna revija za ljubiteljsko kulturo.