Strelišče v Majlontu

Strelstvo je bilo v Metliki od nekdaj sila razvit narodni šport. Otroci so streljali s fračami vrabce. Včasih se je zdrobila tudi kakšna šipa, pa so nato oškodovanci tekli na občino tožit metliško mularijo in županu ni preostalo drugega, kot da je naročil ostremu policaju Podlesniku, da je naredil racijo in pregledal žepe mulariji in jim zaplenil frače. Tudi učitelji so morali določenega dne in ure, vsi istočasno, da se učenci niso mogli med seboj dogovoriti, pobrati orožje. Poleg frač so običajno našli še kakšen boksar ali pa pokvarjen revolver in vse to so nato odnesli v Barletovo pisarno, ki je bil upravitelj metliške šole. S strelstvom so se ukvarjali raubšici, ki jih sicer v Metliki ni bilo veliko, so bili pa toliko bolj aktivni. Med prave lovce niso mogli, ker je bil ta šport rezerviran samo za tiste, ki so lahko plačali vse stroške in si nabavili puške s katerimi so se nato ponašali. Iz starih slik izvemo, da so bili predvojni metliški lovci Rajmerji, Prusi, nekateri učitelji, med katerimi je prednjačil Zalar Jože, poznejši upravitelj metliške šole, ki je bil znan po tem, da je učence, ki se jih učiteljice niso upale natepsti, zaradi kakšnih lumparij, s pušpanom krepko krtačil hlače. Zalar je menda, ko je bil na lovu, pozabil na vse. Streljal je če je le kaj v grmu ali v koruzi zašumelo. Tako je nekoč streljal v koruzo in obstrelil neko dekle, ki je obirala fižol. Dekle je umrlo in Zalar je moral plačati precejšnjo odškodnino. Potem pa si je Zalar kupil čistokrvnega psa ptičarja in streljal samo na ptice v zraku.

Tudi župan Malešič Ivan je bil lovec in hudobni jeziki vedo povedati, da je kupoval domače, divjim podobne zajce in jih nato nosil domov navezane po lovskem običaju za zadnje noga in na cev puške ali pa na nahrbtnik.

Ko je v Nemčiji prišel na oblast nori malar Hitler, je počasi začelo smrdeti po vojni. Zato so oblasti začele propagirati in podpirati strelski šport. V Metliki je bila ustanovljena strelska družina, ki si je leta 1934 postavila v Majlontu na Štuparjevem travniku, v bližini današnje klavnice lepo strelišče. Pri Šojčevem podu je bila na betonskih temeljih postavljena lepa, lesena toda z betonsko opeko krita lopa. Na drugem koncu, pod bregom, pa je bil postavljen tričetrt metra debel betonski zid. Pred njim pa nasip iz zemlje. Na ta nasip so postavljali tarče in za zid so se skrivali pokazovalci zadetkov. Lopa je med zadnjo vojno zgorela, po vojni pa oblast ni več dovolila obnove tega strelišča, ker je bilo preblizu naselja in ceste.

Otvoritev strelišča so Metličani praznovali s vsem potrebnim rompompomom in veselico, govori in govorancami ter svečanimi gosti iz drugih družin in seveda predstavniki vojske in lovske zveze.

Še nekaterih lovcev nikakor ne smem pozabiti. To so bili Leopold Knapfelj, pa nesrečni Čeh, metliški električar Stavl, Gustel in Ludvig Fux, Weibl pa še … Sama metliška smetana.

Bili pa so seveda še drugi strelci, ki so se pojavili, bodisi v politiki, kulturi, gospodarstvu, šolstvu, društvih in ustanovah in streljali kozle. Seznam teh strelcev bi sila dolg in veliko vprašanje je, če bi ga bilo mogoče čisto natančno napisati saj se še danes dopolnjuje. Med temi strelci je bilo veliko raubšicov.

Ta rod strelcev se v Metliki kljub vojni, socializmu in takoimenovani demokraciji ni dal in se ne da izkoreniniti. Bolj je trdoživ od perjače in od hrena.