Tudi Belokranjci smo RTV! (2)

Dobrodošli v Hišo strahov

Na snemanju za prispevek za Dnevnik. Na terenu, kot rečemo na kratko. Asistent snemalca mi poda mikrofon s temno modro peno in tistim znamenitim belim znakom. RTV SLO.

Biti novinar na javni radioteleviziji je strašno. Strašno zanimivo, zabavno in navdihujoče. Je tudi strašen privilegij ali pa raje strašna čast – da lahko sooblikuješ medijsko podobo v svoji državi in soustvarjaš vsebine v zavodu nacionalnega pomena.

Obenem pa je to delo preprosto strašljivo.

Da, strah me je. Strah me je za svojo službo, za svojo plačo, za svojo prihodnost. Za svoje zdravje. S kolegi smo ujeti v začaran krog, bolniške odsotnosti so vse pogostejše. Utrujeni smo od skrbi in stresa, slabo spimo, imamo šibke imunske sisteme, krče v hrbtu, težave s srcem, pljučnice, migrene, tesnobo, depresijo. Izgoreli smo.

Kako drugače bi sploh lahko bilo? Že več kot leto dni vsako jutro vstajamo s cmokom v grlu, na poti do Kolodvorske se napnejo vse mišice, ob vstopu v stavbo pa se negotovost potrdi. »Bajta«, naše delovno mesto, postane Hiša strahov. Predolgo smo že izpostavljeni sovražnemu delovnemu okolju, v katerem se vsak dan soočamo s cinizmom, sprenevedanjem, laganjem, ustrahovanjem, neurejenim urnikom in nedosledno organizacijo.

Verjamem, da številni pomislijo na iste samostalnike, ko razmišljajo o svoji službi. Vsi lahko razumemo, sprejmemo in oprostimo napake; a dvomim, da je kdo opremljen z orodji in veščinami, ki bi mu pomagale premagovati čustvene ekstreme, ki smo jim s sodelavci izpostavljeni v zadnjem času. Od jutra do večera; od Jutranjih poročil do Odmevov. V svojo kariero smo vložili veliko truda in z veseljem nosili težak nahrbtnih odgovornosti, zdaj pa priložnosti dobivajo ne(dovolj)izkušeni. Ko prehodiš štiri stopnice, je na tvoji poti peta – tako je veljalo nekoč. Zdaj pa nas prehitevajo tisti, ki so takoj stopili ne zgolj na peto, temveč na deseto stopnico. In s tem ponižali naš dosedanji trud.

Kaj narediti? Boj ali beg? Poleg občutka, da smo v svoji službi nezaželeni, se zanjo in za RTV vseeno borimo. Da nas je zgolj peščica, ne more biti dlje od resnice. Vsak se pač bori na drugačen način. Tudi tisti, ki neprestanih pritiskov niso več zmogli, in so iz Hiše strahov raje izstopili.

Argumentov, zakaj je javni medij ključnega pomena za obstoj demokracije, je veliko. V samem bistvu pa smo javni medij ljudje, ki ga ustvarjamo, in da bi lahko kakovostno vsebino poslali izven naše hiše, se moramo najprej izboriti za dobre pogoje dela znotraj nje. Bojim se, da dolgo ne bomo več zdržali.

Ampak mi imamo radi svoje delo! Ponosni smo nanj, ustvarjamo dobro orodje za obveščenost državljanov. Hočemo ostati (beri: si znova izboriti) tisti prostor, kamor klikneš, poslušaš ali pogledaš, ko se želiš prepričati, da je informacija prava. Verodostojna, objektivna, ažurna, preverjena, ne-napihnjena in ne-izkrivljena. Ne želimo si, da bi informacije do nas, državljanov, prihajale preko nepreverjenih virov, družbenih omrežij ali celo medijev v lasti političnih strank. Njihova skupna točka je, da ne delajo za javnost, temveč za svoje interese. Mi pač ne.

RTV-jevci smo prav posebna družina. Imamo prijetno prijateljstvo – četudi pogosto ekscentrično in disfunkcionalno –, v katerem razumemo medsebojne trnje in glorije. Krizne in kaotične razmere so nas v kolektivu še bolj povezale. V drug drugem smo prepoznali zaveznika, bolj se podpiramo in pogosteje se objemamo. Na hodniku se vprašamo »Kako si?« in odgovor celo poslušamo. Srčno si želim, da bi tako ostalo tudi po rešitvi, za katero si prizadevamo, in ki jo že dolgo čakamo kot dar iz neba.

Na terenu. Sogovornik pripravljen. Kamera prižgana. Preden v mikrofon z znamenitim logom, ki so ga pred tem držale že številne (spoštovane) roke, zastavim vprašanje ali celo sporočim kakšno informacijo, temeljito premislim. Deček s piščalko je vajen že vsega, a kar gleda in posluša zadnje leto, je gotovo tudi zanj razočaranje. V kratkem trenutku postanem in pomislim: do kdaj še?