Urška Bahor med pesniško smetano na Župančičevi frulici!
Belokranjski srednješolski pesniki z umetniško besedo prepričali
Danes v večernem času je potekala prireditev ob razglasitvi rezultatov jubilejnega 30. literarnega in deklamatorskega natečaja Župančičeva frulica. E-prireditev je na dan smrti belokranjskega rojaka Otona Župančiča potekala na prav poseben način; v obliki filma je bila predvajana preko spletnega kanala You-Tube, poleg tega pa je bila projicirana v prostorih črnomaljskega kulturnega doma.
***
LAHKOTNO VISI SKOZI DNEVE
lahkotno visi skozi dneve
nikoli ne bo zapustila štirih zidov hiše
mislim, da je nekaj več kot le faza
občasno bi jedla, tako kot bi, ko bi bila sama
drsi med stenami
in ko bere na glas, ji gležnji visijo s postelje
vendar nikomur ne bo prebrala svojih misli
ona je kot drevesa, sonce, ki plazijo skozi moje okno
pozna svoje telo, takšno, ki se zlije v zlato
ljubosumen sem na njene noge
način, kako se sprehaja skozi morje
in kako te bo spravila v jok
način, kako ne beži od nikogar
***
To so verzi zmagovalne pesmi Urške Bahor, ki je bila uvrščena med najboljših pet slovenskih srednješolskih pesnikov, Urška Jurajevčič, Urban Kočevar in Vid Kavčič pa so s svojimi pesmimi prepričali komisijo. Vsi mladi pesniki so dijaki 2. letnika Srednje šole Črnomelj.
Pesniki so v okviru natečaja Župančičeva frulica letos ustvarjali na teme osamitev, solidarnost med ljudmi in upanje. Tematike, ki se kot nalašč skladajo s polpreteklim dogajanjem oziroma stanjem, v katerem smo se tako ali drugače morali osamiti. Za dobrobit vseh je bila solidarnost med nami vsemi ključna. Upanje pa je bilo tisto, ki nas je držalo, ohranjalo plamen v naših očeh. Tudi v na videz najhladnejših časih. Pa vendar se teme togo ne držijo omenjene situacije; vsaka posebej namreč ponuja razmislek o sodobni družbi, okolju, skupnosti, državi, pa tudi posamezniku.
***
ČRNO JI NAJBOLJE PRISTOJI (Urška Jurajevčič)
oglušeno zanemarim cviljenje gum.
pustile so lepljive kapljice nafte.
vanje se ulovi muha.
opita od hlapov in olja
postane del packe.
Črni, temni, nevidni muhi se krili utapljata v mastnih in lepljivih kapljicah avtomobilske nafte na cesti. Sama tam daleč v črni nafti, je namreč muha, negibno leži. Sama. V črni packi, ki je samo črna – muha. Muha, ki je že dolgo ni več tu.
SVETIM (Urban Kočevar)
Svetim
Neznana svetloba mi rije.
Po gnilem prsnem košu.
Svetim.
Luč razsvetli mi temen prostor
Plesen se umakne
Svetim
Žareča toplina topi let trpljenja
Luknja v srcu u žarino izgine
Svetim
Svetloba penetrira zenico
V mrtvem očesu na obrazu
Svetim
Vso temo odpravim
Z močnim žarkom svetlobe
Svetim
Na ves svet
Na vse širne ljudi!
***
Črn je, kot mušja packa temen. Ta svet, v katerem živimo, iz dneva v dan, vsakič drugače, pa vendar isto. Kje je srce, vsaj kakšno, zakaj sami trdi zvonovi? Kdaj bomo dočakali svetle čase, kdaj bo zasijala svoboda brez senčnikov, meja in preprek? Zato – svetim, svetiš, sveti – vsi svetimo! Vsak dan močneje! Za bogato zlato letino vsega sveta!
HRAST (Vid Kavčič)
Tu stal nekoč je beli hrast.
Prepeval rad je pesem belo.
Belo pesem svetlih dni.
Speve zvezdnatih noči.
* * *
Tu pel nekoč je nek fantič.
Prepeval rad je pesem belo.
Je k štoru želod položil.
Beli želod v črno prst.
Tu bil nekoč je pravi mož.
Prepeval rad je pesem belo.
Na štoru stolpnico zložil.
Beli zid do svetlih zvezd.
Tu zdaj kraljuje sivi ded.
V grlu se je zataknilo.
Trave, polja osivela.
Beli želod pod zemljo.
* * *
Tu stal nekoč je beli hrast.
Prepeval rad je pesem belo.
Želod bo nekoč trd zrasel.
Rušil, lomil sivi zid!
***
Svetloba, razsvetljenje, sončna luč bo nekoč sijala po vsej naši deželi. In bela pesem bo igrala po vsej beli deželi. Nekoč. Zdaj pa je tu mali hrast, hrastek. Beli hrastek. Stoji. Ob sivem betonu, črnem asfaltu. In želod bo – nekoč pa – trd rasel, rušil, lomil sivo črni zdi!
Zadnji blogi
Poglejte tudi
