V Dobličici je našel zmajčka! (Zgodba o naši reki, 1.)

Moj brat je bil strasten ribič, po šoli in sploh po vsaki obveznosti doma ali na njivi je drvel v breg, k Dobličici pod našo hišo, hop-hop čez Doltarov slap na ločko stran, na svoje skrivne lokacije, kjer so ribe najbolj prijemale. Tisti zahrbtno spolzki slap je naučil preskakovati tudi mene, še predšolska sem svojo ribiško palico dobila tudi sama.

Oče, prav tako ribič, naju je peljal na tekmovanja. Brat je raztural celo na državnem nivoju, pobiral je medalje eno za drugo, jaz pa med deklicami tako in tako nisem imela konkurence.

Lepega dne, moralo je biti enkrat okoli l. 1976, pa je moj brat ves iz sebe pritekel domov: zmajček! Ujel je zmajčka! Ko je s kanglico zajemal vodo v Dobličici, da bi vanjo spravil svoj ribji ulov, je zajel tudi čudno prozorno bitjece. Vsi smo stikali glave in gledali tisto prijazno pošast, nekaj podobnega človeški ribici, ki smo jo poznali s fotografij Postojnske jame ..., in se nismo mogli načuditi. Pa kaj bi to bilo? Odkod človeška ribica v Dobličici?

Takrat se nam še sanjalo ni, da belokranjski podvodni svet skriva endemičnega črnega močerila!

Stara mama Fančka je čudenju in strmenju v ubogo živalico v kanglici naredila konec: - Nesi to tam, kjer si našu, mi to ne rabimo, vrni reki, kar ni naše!

Tako je tudi bilo, na najino veliko žalost. Še dolgo dolgo sva fantazirala, kako je zmajček po "julesvernovih" podzemeljskih poteh priplaval iz Postojnske jame do Črnomlja, v našo Dobličico. Nisva mogla vedeti, da je bila njegova pot veliko krajša in zagotovo bolj prozaična - rečni tok jo je v naš breg priplavil nekje z jelševniškega konca, kjer domuje črni močeril ...

Naj imajo reke, kar je njihovega, človek pa, kar je našega.

(Kdor bo obiskal Belo krajino, naj črnega močerila ne išče pri Doltarovem slapu, pojdite raje do Jelševnika: https://www.crni-moceril.si/.

Avtorica: Ilinka Todorovski.