Zibelka gledališča je bila v Črnomlju

Ker je kultura moja najljubša stvar, je logično, da je moje najljubše črnomaljsko zgodovinsko dejstvo, da je svojo pot tukaj začelo Slovensko narodno gledališče. Kaj pa to? Zato danes nekaj zanimivosti o le-tem. Slovensko narodno gledališče je v Črnomlju delovalo leta 1944 in 1945, ko je Bela krajina bila prvo osvobojeno ozemlje v državi, sedež pa je imelo v Kulturnem domu Črnomelj.

Ker jim je zaradi vojne primanjkovalo kadra, so si pomagali z domačini in izvedli čisto pravi gledališki tečaj, da so le-ti imeli vsaj malo igralskih izkušenj. V SNG je tako nastopalo kar nekaj Belokranjcev, nekateri med njimi so nato končali tudi AGRFT. Naj jih naštejem: Gustel Anderluh je nastopal v prvi predstavi Kralj na Betajnovi, s svojo črnomaljščino pa je režiserju povzročil kar nekaj težav. Namesto »Fse vredu, štrajk pri kraju« je dejal: »Fse vredi, štrejk pri kreji«. Potem Pavlinca Müller, Stane Starešinič, Draga Ahačič (Črnomaljka, izredno cenjena gledališčnica, in poleg Ivanke Mežan še edina živeča predstavnica SNG). Ulice govorijo, da bi tudi Mežanova skoraj postala Črnomaljka – bila je namreč noro zaljubljena v domačina, a se zveza nato ni izšla.

SNG v Črnomlju je igral vse živo! Od raznih agitk (propagandnih tekstov za dvigovanje morale vojske) do evropski klasikov, kar je bila njihova posebnost. Zunaj so pokali bajoneti, noti pa so igrali Molierja - se je nekoč pošalila Ivanka Mežan. Predstav so se udeleževali domačini (predvsem ženske in vojaki, vse predstave pa si je kot otrok ogledala tudi Črnomaljka Darka Čop). Igralci so si kostume in sceno izdelovali sami. Niti za šivanje so skrivaj tihotapili s Hrvaške, kostume so izdelali iz padal zaveznikov, sceno pa iz italijanskih barak, ki so bile na Majerju. Večkrat so vadili tudi v raznih gostilnah – tudi v naši, pri Rojcu, je Ema Starčeva za mlade črnomaljske učence in dijake vodila recitatorski krožek. Znano je, da so se zadrževali tudi v Skubcevi gostili – tam jih je narisal celo Božidar Jakac. Nastopali so naokoli po Beli krajini: Vinica, Dragatuš, Metlika, Semič, Krivoglavice, Krasinec, Gradac, Radovica, Drašiči, Suhor, Loka (tretja fotografija). Ljudje so jih imeli - ne glede na politično prepričanje - zelo radi. In tudi kulturo, ki so jo izvajali.

Fascinantno je dejstvo, da smo v našem mestu imeli evropski fenomen – Slovenija je edina država v Evropi, ki je programsko in sistemsko spodbujala gledališče in razvoj kulture v narodnoosvobodilnem boju. In to ravno v Črnomlju! Namen je bil kulturo približati malemu človeku, ga mentalno dvigniti in mu olajšati vojni čas.

Člani in sodelavci SNG v Črnomlju so bila zelo znana imena: Jože Gale (režiser Kekca), Filip Kalan Kumbatovič (ustanovitelj AGRFT), plesalka Marta Paulin – Brina, Matej Bor, Rado Simoniti (oče trenutnega ministra za kulturo), Ema Starc, operni pevki Nada in Bogdana Stritar (sestri Zore Konjajev), Jože Tiran, Vitomil Zupan, Josip Vidmar, Edvard Kocbek, Mile Klopčič, Bojan Adamič, Karel Pahor, Marjan Kozina.

Če ima kdo kakšne podatke, zanimivosti, spomine, fotografije o Slovenskem narodnem gledališču v Črnomlju leta 1944 in 1945, se priporočam. V Kulturnem domu Črnomelj namreč na to temo pripravljamo doživljajsko in animacijsko razstavo »Domovina je kultura«.