Prosenikova: KDU ČAKA, DOČAKA

Prvo, da se malo pojadim, da bom polej lažje naprej pisala to kaj sm ftela.

Vsaki dan se vozim f Kurdisan na prakso, i to pomeni da mam od duma do tam 4 semafore. I pol se vračam nazej k nam na lepše, i to je več 8x kaj stojim na rdeči luči. Ja res neznam kake sm to sreče da nikdr ne naletim na zeleno. Koda nekdu to zanalšč dela. Al ajde, bar se nemorm več jadit da nečejo ceste porihtat, ki je bla že res boga. Al zato se morem na nekej drugega, pa sm si našla te semafore. Sej bi blo to vse super, nego polej se tam cela kolona nabere i se nikamor ne premaknemo. Kamijoni, traktori, stare tete i strici… Vglavnem gužva!

Znate, ki pa ni gužva? Na metliškem sejmu gor na Placu. Pa ne zato, ki je korona, al pa zato ki ljudi neznajo za to, ampak zat, ki mamo že vsega preveč. Včasih niso meli tuko trgovin ko jih mamo zdej. Ak so hteli kaj novega za obleč, al pa so rabli kako novo kuhanco si kupit, da bojo dco strašli z njo če ne bojo pridna, so mogli glih na sejem. Al da vam rečem, glavni razlog je bil, da so šli čut kaj je kej novega v Metliki. Zdej mamo cajtinge i znamo vse kaj se dogaja, al včasih ni blo tk. Ta tradicija s prenašanjem novic se na Placu ohranja samo še v gostilnah. Dobro da jih mamo, zakej drgač ne bi blo več nobenga sploh gor.

Al hojte malo, če ne drugega tuk da kakemu stričkotu al pa teti na štantu polepšate dan. Ak bote tak večkrat pršli i ki kaj rekli i kupli, vam bojo naslednič i kak popust dali. Majo vsega, od štumfof, košar, sadja, loncof - ni da ni! Al pazte, to vam je smo vsak prvi torek v mesecu in vsak prvi torek po 15. danu v mesecu!

Za vse, ki pa se radi spominjate starih dobrih Jugoslovanskih časov, i se vam f petek po službi nikamr ne mudi, se spomnite da mate kak opravek na pošti i bote stali v vrsti tak ko fčasih. Al vseglih morte prit pred peto uro, zakej onda jo več zaklenejo. Če zamudite to uro, do ponedeljka v Metliki več ni poštnih uslug. Ko da bi šli s cajtom nazej, ne pa naprej. Najbližja pošta v soboto vam je šele v Kurdistanu. Pa smo opet pr semaforih.

Ko si glih že pr pošti, se spusti peške dol do kopališča na Metliški Koupi. Hitro ti bo prešlo, ki to je cela fešta. Če maš sreče bo kolona avtof, ki čakajo na prehod meje, že valej gor pr Gali. I tak te spremlja fse do carine. Čuješ vsako jako muziko, al se ne tepe v žanrih. Tu maš opt Jugoslavijo v malem. Zdolgočaseni potniki pridejo vn iz avtov na čik, eni so se več navučli da si piknik stolčke s sabo vzemejo, drugi terajo zajebancijo, tertji so pa uni ki čejo popizdit, da ne rečem popenit, i vdarjajo po piski. Vse skup se vglavnem nikamor ne premika, razen za une ki poznajo več fsako blližnjico v Metliki i presekajo kolono. To je januarska scena, poleti bo še nekej kilometrof daljša.

Treba je smo vmret - do ondej čakamo.