Jani Brajkovič: Vse sem naredil, da ne bi bil dober

Danes se začenja največja kolesarska dirka na svetu Dirka po Franciji, na kateri se je nekoč za najvišja mesta boril tudi Jani Brajkovič, a so ga prepogosto ustavili številni padci. 39-letni Belokranjec je veljal za skoraj takšen up slovenskega kolesarstva kot Tadej Pogačar.

Na največjih tritedenskih dirkah mu ni uspelo slaviti etapne zmage, na Vuelti je nosil majico vodilnega, njegov največji uspeh pa je zmaga na Dirki po Dofineji leta 2010. Ko je pred dvema sezonama končal kariero, so odmevali njegovi zapisi, v katerih je razkril, kako se je bojeval z bulimijo. V podkastu MMCpodrobno so se z njim med drugim pogovarjali o številnih težavah, ki so ga pestile med kariero, osrednja nit pa je seveda predstavljala Dirka po Franciji, na kateri bo poskušal Tadej Pogačar tretjič osvojiti rumeno majico.

Jani Brajkovič je bil leta 2012 na Touru uvrščen na deveto mesto, kar pomeni veliko. »Če pogledam, v kakšnem stanju sem dirkal, sem pravzaprav ogromno dosegel, a mi to takrat ni veliko pomenilo. Celo zmaga na Dirki po Dofineji mi ni pomenila nič in jo šele zdaj, s časovne distance, dojemam kot lep uspeh (…) Ko sem zmagal na Dofineji, je bila takrat zame to le stopnička do Toura. Pred Dofinejo mi namreč moštveni direktor Radia Shack Johan Bruyneel ni dajal upanja, da bi lahko nastopil na Dirki po Franciji. Ko sem zmagal, me je tri dni pozneje poklical moštveni kolega Lance Armstrong in me vprašal, ali si želim nastopiti na Touru. Seveda sem rekel da,« je povedal belokranjski kolesar, ki je skupaj na Dirki po Franciji zbral pet nastopov (2010, 2011 2012, 2013, 2017).

Naredil vse, da je samega sebe sabotiral

Brajkovič je prepričan, da je bil leta 2011 zrel celo za zmagovalni oder Dirke po Franciji. A kot pravi, je bil »vzgajan v okolju, kjer nismo bili pomembni, vredni, uspešni. To otrok prenese v podzavest«. »Prepričan sem, da sem bil leta 2012 odlično pripravljen, leto prej pa zrel za zmagovalni oder Dirke po Franciji. Ne pretiravam. Testi so bili odlični. V 17 minutah sem ob svojih 57 kilogramih razvil 410 vatov moči. Toda na 5. etapi sem leta 2011 padel. Še huje je bilo leta 2012, ko se je spet izkazalo, kaj imam v podzavesti. Da ne smem uspeti. Osemkrat sem padel, v eni etapi celo trikrat, tudi dan pred vožnjo na čas, tako da zaradi bolečin nisem mogel biti v pravilnem položaju. Že če bi tisti kronometer odpeljal tako, kot znam, bi bil skupno šesti. Vse sem naredil, da sem samega sebe sabotiral, da ne bi bil dober.«

Odvisnost, ki vodi v uničenje

Jani Brajkovič po koncu kariere sicer ne sodi med tiste kolesarje, ki bi ravno pogosto sedli na kolo, saj mu zmanjka časa. Pravi, da to niso treningi, ampak vožnje s kolesom. Ima tudi svoj pogled na rekreativne kolesarje, ki po več ur dnevno presedijo na kolesu in so zavzeti kot kakšni profesionalci. »Treba se je vprašati, zakaj. Saj sem bil sam tudi tak, preprosto sem moral na kolo. To je bila odvisnost, ki na koncu vodi v uničenje. Tako je povsod: pri delu, alkoholu, drogah, spolnosti in tudi kolesarstvu. Kaj doseže rekreativni kolesar s tem, da je vsak dan pet ur na kolesu? Bom povedal zase: vzgojen sem bil v okolju, kjer je vladala nizka čustvena zrelost, zato je otrok prisiljen, da se prilagodi, da potlači čustva v sebi in najde neki izhod skozi šport. Ta sprošča napetost v človeku. In tako sem po pet ali šest ur na dan pritisk v sebi sproščal skozi pedale, vendar se s tem izčrpaval.«

Kot pravi, si je v 17 letih kariere le dvakrat privoščil teden dopusta brez kolesa. In to sta bila njegova najslabša tedna. Ko enkrat nimaš tistega, za kar živiš, je to odtegnitveni sindrom, pravi: »Ko po 150 ali 200 kilometrih prideš domov, si izčrpan, si otopel. Vseeno ti je za vse, počutiš se manj slabo. No, saj sploh ničesar ne čutiš. In ta krog se ponavlja: zbudiš se in čutiš pritisk, ki ga ne znaš izraziti s čustvi, ker se tega nisi imel kje naučiti. Zato greš na kolo. Kadar nisem šel na kolo, sem bil drug človek: jezen, anksiozen, z mano se ni dalo pogovarjati.«

Drugačen pogled na življenje

Dodaja, da ga je že sama misel, da bo moral končati kariero, obdajala z grozo, tudi zato, ker je okolica vse bolj kazala, da med profesionalnimi kolesarji ni bil več zaželen. To mu je bilo težko sprejeti. Pred tremi leti je tako po spletu naključij šel v Brežice k Alešu Ernstu in se seznanil z metodo AEQ, ki mu je odprla drug pogled na življenje in mu razjasnila številne stvari. »Vstopil sem v AEQ-svet in začel spreminjati sebe in svoj pogled na svet, začel sem dojemati, kdo sem in zakaj sem takšen, kot sem,« je povedal.

Postal je učitelj AEQ-metode. »Ko enkrat začneš sproščati telo, začne prihajati na dan vse, kar si prej držal potlačeno s kronično zakrčenostjo. Zlorabljal sem kolo, ob tem sem imel 17 let še bulimijo. V nekem trenutku sem že izgubil upanje, naslednja faza je uničenje oziroma smrt. Vedel sem, da me lahko z leti to ubije. Ko sem se prvič spoznal z AEQ-metodo, že po dveurnem pogovoru bulimije nisem imel več. Od takrat imam tudi drugačen odnos do prehranjevanja,« razlaga Brajkovič.

Po njegovem gre pri čezmernem kolesarjenju tudi za zlorabo telesa, ampak takšen način je družbeno sprejemljiv. »Kolesar mora biti za vrhunske rezultate vrhunsko travmatiziran ... Le takrat nastane odtujenost zavesti od telesa. In odklopi bolečino. Če imaš telo ločeno od zavesti, potem ne čutiš, kaj ti telo sporoča. In to je za kolesarja odlično. Greš v rdeče območje – večkrat in kronično.«

Sam je bil vso kariero v tem rdečem območju, v območju zlorabe. Na treningih, dirkah in vmes. Samo, da je trpel. »Pred Dirko po Franciji 2012 me je treniral Inigo San Millan, ki je zdaj tudi Pogačarjev trener. Bil je vrhunski v analizi krvi. Teden dni pred začetkom Toura sem mu poslal rezultate krvnih preiskav. Rekel je, da ne smem nič več trenirati, da je vsega preveč. Po koncu dirke se je čudil, kako sem sploh lahko končal Tour in da tako uničenega kolesarja še ni videl. In to je bilo pri meni kronično. Pa še bulimijo sem imel, kar je spet druga zloraba,« je v pogovoru za podkast MMCpodrobno še dejal Jani Brajkovič, ki na letošnjem Touru seveda stavi na Tadeja Pogačarja.