Obiskali smo Debeli vrh in Ograde

Preteklo nedeljo smo se črnomaljski planinci odločili obiskati bohinjske planine. Naš cilj sta bila Ogradi in sosednji Debeli vrh, če bi čas dopuščal.

Sramežljivi žarki jutranjega sonca so nas našli že visoko nad planino Blato, kajti na pot smo krenili dokaj rano. Zasanjana planina V Lazu se je kopala v slepečem soncu, ko smo spešili nad njo proti Lazoviškemu prevalu. Le samotni žvižgi preplašenih svizcev so parali jutranjo tišino. Pošteno prepoteni smo prilezli na preval, kjer nas je sprejela...megla.

»A gremo vseeno na Debeli vrh?« so se nekateri vprašali. Pa smo malce počili, megle so se začele trgati in smo šli. V slabi uri smo že stali na razglednem vrhu, kjer smo bili občasno celo deležni razgledov. Prav nesramno je pihalo, zato smo jo urno ubrali navzdol na preval. Pot se je vila preko strmih trav, prepolnih planik. Na Lazoviškemu prevalu smo prečili rušnato sedlo in se zagrizli v strmo grapo Ogradov. Mestoma nesramno krušljivo stezo smo zmogli brez nezgod in po zračnem grebenu dosegli vrh . Celo veter je nekoliko ponehal, da smo si lahko v miru privoščili nedeljsko malico.

Sestop prek širnih travnatih pobočij je minil v sproščenem klepetu. No, ne preveč sproščenem, kajti osamljen planinski gad spoštljive velikosti je šinil pred nami v skalovje ob poti. Zmotili smo njegovo spokojnost...

Na izhodišče smo se vrnili po drugi poti prek planine Krstenice. Obsežen vetrolom je v gozdu pod planino naredil pravi kaos, vendar so markacisti(ali gozdarji, kdo ve..) že naredili red. Pozno popoldne smo se žaračih lic in utrujenih nog vrnili do avtomobilov. Bili smo si edini, da smo koristno »zapravili« dan v samotnih prostranstvih bohinjskih gora.