Minilo je že debelih šest let od dne, ko nam je Janez Jerman omenil jamo, ki jo je našel v bližini Mišelj vrha. Skoraj pozabili smo nanjo.

Prepihan vhod pa ni šel iz glave Leopoldu, ki je nanj zopet spomnil Janeza minuli konec tedna. Pogovor je stekel in skoraj sta se dogovorila, pogoj je bil edino da se Leopold v soboto spočit vrne s Triglava po jamarsko opremo in mu sporoči uro odhoda. Zgodaj zjutraj smo (Saša, Sonja, Janez in Leopold) že ob 8. uri hodili v smeri iz Rudnega polja proti planini Konjščica, čez Studorski preval vse do propadajočih pastirskih stanov na planini pod Mišelj vrhom. Do jame smo skupno potrebovali štiri ure hoje, obloženi s solidno težkimi nahrbtniki. Razgledi na vrhove so bili v smeri Vodnikovega doma prečudoviti.

Sledila je kratka pavza pred ozkim vhodom v jamo, ki sta ga nato odkopala Saša in Janez. Močan in hladen prepih iz jame ter vročina pred vhodom je obema rosila očala... težave da jim ni bilo para. Sledil je obisk in razbijanje ožine v jami izza katere se jama nadaljuje. V jami so sledi sige in tudi nekaj kapnikov je v njej. Čas je žal minil prehitro da bi prebili ožino in v planu je bil obisk še ene vodoravne jame višje v precej strmem delu nad planino.

Obe smo izmerili, izrisali in krenili k Vodnikovem domu na pijačo ter nato pot pod noge v smeri Rudnega polja.