Planinska tura na Triglav

Kdor čaka, dočaka. Tako nekako bi lahko začel opis tokratne planinske ture. Planinsko društvo Črnomelj je že v lanskem letu načrtovalo dvodnevno turo na Triglav. Kljub nekaj mesečni suši v lanskem poletju, se je nebo odločilo, da bo namočilo zemljo ravno na datum načrtovanega pohoda. Tako tura ni bila izvedena in je bila prestavljena na leto 2023. Letos pa ravno obratna vremenska situacija. Deževno poletje, ki je za konec avgusta prihranilo fantastično vreme za obiskovanje gora.

Sveže sobotno jutro 19. avgusta nas je prijazno pozdravilo na Pokljuki. Parkiranih je bilo že toliko vozil, da smo komaj našli nekaj primernih prostorov za naša prevozna sredstva. Pisana druščina, osemnajstih udeležencev, se je namenila mimo vojašnice, v smeri Studorskega prevala. Vsak s svojimi mislimi in željami smo stopali proti cilju. Zelene trave, beli od sonca ožarjeni vršaci in modro nebo so pričarali dih jemajočo kuliso. Med bližanjem Vodnikovemu domu smo prvič ta dan zagledali najvišjo Slovensko goro. Homogena skupina pohodnikov je hitro napredovala cilju naproti. Ravno za čas kosila, smo prispeli do Planinskega doma Planika pod Triglavom.

Sledilo je opremljanje z varovalno opremo in že smo hodili smeri Triglavske škrbine. Bolj kot smo se bližali navpični steni Triglavske škrbine, bolj so skal, nevajene oči iskale pot v skalovju. Ob klinih in jeklenica smo počasi in previdno napredovali vrhu naproti. Čela so bila orošena, mišice v nogah so pekle in marsikatero srce je razbijalo v norem ritmu mešanice napora in pričakovanja.

Končno! Izza skale se je prikazal tako željen kovinski stolp. Vse je bilo v trenutku pozabljeno. Na obraze se je naselil nasmeh. Nekateri so prvič stali na najvišji točki Slovenije, nekateri petindvajsetič, nekaterim je bilo petdeset let od prvega vzpona, vsem pa je bila sreča, skupna točka. Iskreni stiski rok, orošene oči ter spoznanje, splačalo se je. Triglav nas je nagradil z širnimi razgledi. Le tu in tam se je pripeljal kakšen oblaček. Tišino pa je nekje globoko pod nami motil glas helikopterja, ki je bil za nekoga vez z življenjem.

Sledil je obvezen krst, prvo pristopnikov, in že smo sestopali proti Malemu Triglavu. Če smo bili v Triglavski škrbini praktično sami, pa je bila zgodba na grebenu Malega Triglava popolnoma druga.

Dom Planika nam je nudil varno zavetje in prenočišče do naslednjega dne, ko smo zjutraj le še sestopili na Pokljuko.

In da ne pozabim, če smo mi imeli srečo ter se z vrha vrnili nepoškodovani, nekdo drug tega ni imel. Ko smo bili mi že v varnem zavetju Planike, je ob koči pristal helikopter in odložil reševalca in policista. Helikopter pa je na greben Triglava odšel v reševanje dveh planincev.

Pridružite se strokovnemu vodstvu vodnikov Planinske zveze Slovenije in zmanjšajte tveganje. Naslednja tura Planinskega društva Črnomelj bo 10.9.23 na Prisojnik, skozi »okno«.