Tek po berlinskih stopnicah

Vse skupaj se je začelo s prijavo na tekmovanje 25. januarja letos. Tek gasilskih dvojic v popolni gasilski intervencijski opremi z uporabo izolirnega dihalnega aparata.

Tandem »ŽUPENČAR pa ŽUPANČEK« (Toni Plut in Alojz Konda) sva začela s treningi na Semiških stopnicah »na postajo«, organizacijo poti, bivanja, pridobivanja raznih potrdil in dovoljenj za nastop. Na pot smo se (Robert Munstein, Toni Plut in Alojz Konda) odpravili 9. maja ob 22. uri, se varno pripeljali v Berlin v petek dopoldne, nastanili v hotelu in odšli na napovedan obisk Slovenskega veleposlaništva v Berlinu. Tam nas so uslužbenci zelo lepo sprejeli in stekel je pogovor. V dobri uri obiska smo izvedeli veliko o sodelovanju Slovenije z Nemčijo, o delu naših zaposlenih na veleposlaništvu, navezali stike z zaposlenimi in se razšli z obljubo, da se srečamo na štartu tekme naslednji dan.

V večernih urah smo si v središču mesta ogledali nekaj znamenitosti, se z dvigalom povzpeli na televizijski stolp na višino 203 metre, si z višine ogledali mesto in stavbo hotela Park Inn.

V soboto smo ob 9. uri opravili preverjanje prijave in dokumentov pred nastopom. Sledilo je dolgo čakanje. Ob 14.19 sva s štartno številko 539 začela nastop. 350 metrov poti do vstopa v hotel je bilo za ogrevanje. Pred prvo stopnico na poti do cilja nas je na tleh pospremil napis »GO HARD«. In res je šlo na hard. Do 20.nadstropja, ko smo po hodniku prečkali hotel iz ene strani na drugo, je potekalo vse po željah. Naprej pa je bilo kar naporno. Na 34.nadstropju sem v nogah že čutil bolečine in za kratek čas počival. Resno sem podvomil v svoje zmožnosti; tokrat pa mi ne bo uspelo priti na cilj, so bile moje misli. V tistem trenutku je Toni opravil svoje delo vrhunsko. Timsko delo, pomoč sotekmovalcu; to ima v sebi. Njegove značilne besede so bile zadostna vzpodbuda, da sem do cilja premagal vseh 770 stopnic. Sledil je še simboličen stisk gumba za konec merjenja porabljenega časa. 14 minut in 41 sekund je bil zabeležen čas, kar je zadostovalo za 348. osvojeno mesto izmed 380 tekmovalnih dvojic.

Na cilju je vsak tekmovalec prejel spominsko medaljo. Na razgledni ploščadi hotela sva opravila obvezno fotografiranje s semiško zastavo na cilju najtežjega tovrstnega tekmovanja v Evropi.

Sledilo je druženje z gasilci iz 13. držav, razglasitev rezultatov in podelitev nagrad najboljšim. Razšli pa smo se s še eno izkušnjo več v tej tekmovalni disciplini.

V ponedeljek popoldne so naju gasilci najinih društev presenetili. Pripravili so nama sprejem: na treh vozilih zvočni in svetlobni signali so nama orosili oči. Po pozdravnih besedah poveljnika GZ Semič tov. Tomaža Černeta sva v nekaj besedah s Tonijem opisala tekmovanje in predala zahvalo za podporo. Sledilo je krajše druženje ob pripravljenih dobrotah.

Na koncu te zgodbe smo. Ostane še, da se vsem, ki ste nam pomagali pri uresničitvi najine želje zahvaliva. Hvala članicam in članom PGD Krvavčji vrh in PGD Gradnik za podporo in sprejem, hvala PGD Štrekljevec za prevoz na tekmo, hvala GZ Semič ter Občini Semič za vsa dovoljenja, hvala Slovenskemu veleposlaništvu v Berlinu za sprejem in bučno navijanje… hvala vsem Slovencem na tekmovanju za nepozaben dan.