To je Toni, Maratoni!

Takšen naslov ste lahko našli v včerajšnjem Nedelu. Članek GregeKališnika vam posredujemo v celoti:

"Resda je Toni Perušič športnik od mladih nožic, a čeprav ga zdaj večina pozna kot Tonija Maratonija, ne smemo reči, da mu je bil dolgi tek že v zibel položen. Teči je začel leto pred zlomom tisočletij, rodil pa se je precej prej.

Toni Perušič je iz Butoraja pri Črnoml­ju, podatek velja malo več kot 52 let. V Črnomlju je, izučen orodjar, delal v orodjarni Belt, pa osem let v gostilni Müller, leta 1994 se je preselil v Ljubljano, delal je v Drami, centru Konex, petnajsto leto v piceriji Foculus. Kot natakar.

»Od svojega 15. do 26. leta sem igral nogomet,« za člane od 17. leta, »pri Beli krajini.« Fuzbaler, pravi, je bil dober. Zelo dober. Leta 1978 so ustanovili ŠD Butoraj, gojili mali nogomet, namizni tenis, streljanje. »Ves čas sem bil v športu.« Navrže, da se bo Butoraj letos 40. zapored pomeril s sosednjimi Tribučami v malem nogometu. Ne brez Perušiča.

V Ljubljani je sprva športno zastal, nato pa na teletekstu videl, da naš olimpijski komite organizira teke in da tekač za pet opravljenih dobi značko. Torej, na začetku je bila značka …

Desetka

Od zdaj naprej se bo zdelo, da je (Mara)Tonijevo življenje sestavljeno iz številk, ki ponazarjajo ali čas ali razdaljo. Tekmovalno je prvič nastopil leta 1999 v Radencih na desetki, se onega leta preskusil na 30 rekrea­tivnih tekih, od tega na dveh maratonskih polovičkah, leta 2000 je v Radencih zmogel svoj prvi klasični maraton. Tek se mu je tedaj zdel nekaj posebnega, »bil sem ponosen, da mi ploskajo, tekači smo se poznali, poslušal sem nasvete izkušenejših …« Vzljubil je tek, tekmovanja, ki pa jih je bilo hitro preveč, ko je pretekel dva maratona, »sem se krajšim razdaljam odpovedal«.

Štopar, ki ga je pobral med vožnjo v Radence, mu je povedal, da je v Švici tekel na 100 kilometrov. Odločitev je padla, v Biel je hotel tudi Toni. In je šel, prvič leta 2002, nato še sedemkrat. »Veličastno vzdušje, 2500 tekmovalcev, štart ob desetih zvečer, en krog, sto kilometrov, skozi vasi, zelo razgibano,« je jedrnat. Še pred tem je odtekel 65 kilometrov, leta 2001, od Slovenj Gradca čez Pohorje v Maribor, »to je bil moj prvi ultratek«. Ja, pa tega leta je premagal še 75 kilometrov od Celja v Logarsko dolino.

Treniral je trikrat na teden, popoldne, ponoči, tudi kolesaril, bil štirikrat na Franji, pa »na amaterskem SP v Avstriji, 225 kilometrov, 4800 višincev«.

Leta 2004 je nastopil na treh triatlonih, leto pozneje na SP veteranov Španiji v krosu in na 10.000 metrov, pa na balkanskih igrah, še leto poz­neje na dvoranskem SP v avstrijskem Linzu,

Prešpartansko

»Nato sem se odločil, da poskusim na Špartatlonu,« vemo, to je 246 peklenskih grških kilometrov. Štirikrat je bil doli, nikdar mu ni uspelo do cilja, »vedno me preseka, najdlje je šlo do 164. kilometra«. Je pa tako, Toni je bil sam, ni imel spremljevalne ekipe. Na njegovem torturnem koledarju so se od 2002. leta redno zarisovali maratoni v Trstu, Ljubljani, Bielu in proti Logarski.

Leta 2009 se je prvič (skupaj šestkrat zapored) udeležil vzdržljivostnega teka, osemurnega Formaratona Jureta Koširja v ljubljanskem Tivoliju, leto pozneje je v avstrijskem Vogauu na 12-urnem teku pustil za seboj 119 kilometrov. In če človek teče 12 ur, spozna, da bi lahko ves dan. V tistih letih je odtekel nekaj etapnih preskušenj, »Trans Slovenijo pozimi, 210 kilometrov, poleti pa 360.«

Korak za korakom, tekaški, leto za letom, 2012. je bil čas za francoski Antibes, za šestdnevni tek, »kjer sem načrtoval več kot 600 kilometrov«. Načrt je presegel za majceno manj kot klasično maratonsko razdaljo. Šestdnevnega teka v Franciji, le na drugih prizoriščih, se je udeležil tudi leta 2013 in lani, vedno zmogel več kot 630 kilometrov.

»Na vsak nastop grem spoštljivo, do vsega, do proge, tekmecev, šestdnevni teki so bili doslej zame najzahtevnejši.« Vmes, ne ravno za sprostitev, se je udeleževal pol- ali celodnevnih vzdržljivosti, predlani je v madžarskem Sarvarju v 24 urah pretekel 194 kilometrov.

Številke – s Tonijem se izogneva uvrstitvam, je pa jasno, da so izvrst­ne, v okviru mladostnih, nekateri bi rekli starostnih kategorij.

Neodvisnik

Trening je Belokranjcu sprostitev, dobro počutje, »kmalu sem ugotovil, da mi tek ustreza fizično in psihično«. Vendar, bistvo, kar presenetljivo, »ne čutim pa zasvojenosti, nikdar si ne rečem, ker včeraj nisem tekel, moram danes nujno«. Kadar veliko dela, manj teče, lahko miruje tudi dva, tri tedne. Zadnjega decembra je pospešil korak le trikrat.

»Sem pa zasvojen s tekmami.« Pred njimi si prilagodi trening, določi si mejo, kilometrino ... Njegov cilj je »doseg plana, ki sem si ga zastavil, in dobra uvrstitev v kategoriji«.

Nekaterim, to vem iz prve roke in noge, telo peša že pri 49 letih, Toniju pri 52 sploh ne. Večkrat je utrujen, a predvsem zaradi dela.

Je, uživa vse, le pred tekmami malo bolj načrtno. Med vzdržljivostnimi teki pije tudi brezalkoholno pivo, od leta 2003 pa je popoln abstinent.

Ima facebook stran in tudi spletno, ki pa zadnji dve leti bolj miruje. Vsaka oddaljenejša tekma je zanj denarni zalogaj, potuje, nastopa sam, ima pa, borec, kar nekaj sponzorjev, tudi avtomobilskih. In obilo navijačev, ne nazadnje, »vsa moja vas stoji za mano«.

Francetov

Oh, vijuge amaterizma, zakaj se žene za rezultati? »Vedno sem bil v športu med najboljšimi na vasi,« vsi so si bili edini, Francetov Tonček, »majhen, priljubljen«. Kot je, pravijo, še zdaj, kjer koli dela, tudi v tivolskem hokejskem VIP-prostoru, ga ledeni velmožje kojci pogrešijo, če ne utegne pripraviti prostora in pokušine. Zaradi drugih obveznosti. In že v vojski je bil super športnik, se je uvrstil na beo­grajski kros Hiljadu vojnika, na datum, ko je praznovala ona vojska, ki nas je potem zasedla, Slovence.

Vedno je želel biti dober, uspešen, med vrhunskimi športniki pa ceni tiste, ki imajo poleg rezultatskih tudi moralne, človečne lastnosti na visoki ravni. Vrhunski športnik, če ni tudi človek, mu ne pomeni nič.

Toni, pravi, rad pomaga na tekmah, kjer nastopi, nemalokrat potem, ko je najhujše za tekači, pride na mizo metliška črnina, ki jo pripelje s seboj ... In lani »sem kot prvi Slovenec obtekel Slovenijo«. Za 15-letnico tekanja si je zadal, da bo, zaveden kot je, domovino tekaško objel v 15 dneh. In jo je, vzelo mu je 1100 kilometrov. Tek je bil tudi dobrodelen, z njim je zbiral sredstva za Sonček, zvezo društev za cerebralno paralizo Slovenije. Cerebralno paralizo ima Tonijev 56-letni brat Andrej. Projekt je organiziral sam. Poškodbe? Nekajkrat je imel vnet išias, na rožniški korenini si je zlomil nogo, poškodovan je tudi zdaj, »vnetje, ki sem ga staknil, se je s hrbta preneslo na stegna, kolke«. Zato je izpustil 24-urni tek v Milanu.

Stecimo na začetek aprila, ko sta dva duhoviteža v piceriji Foculus naročala jestvine in pivo, eden si je želel toplo. Natakar je bil potrpežljiv, je pa onega toplopivskega prosil, ali lahko pico in pijačo naroči do konca aprila, ker mora tedaj v Milano. Uganimo, kdo je bil duhoviti gost.

Vendar Maratoni za letos Italije še ni vrgel v koruzo, junija si želi v Policoro, tam na dnu škornja, na podplatu, med peto in prstnim delom države, šest dni na kilometrskem krogu. Teki v krogu so ubijajoči, A Toni pove, da se na kroženje psihično dobro pripravi, »zmerom je zraven nasmeh«.

Motivirajo ga rekordi, doslej je postavil enajst državnih, na šestdnevnih tekih pa ga žene primerjava s svetovno konkurenco, v kateri je med 50- do 55-letniki sila blizu deseterici. Konec julija gre za 48 tekaških v češko Kladno, novembra pa še mala država največjega izziva doslej. V Monaku bi Toni Maratoni na osemdnevnem teku rad vsak dan zmogel več kot stotko.

Da o tem, kako mora na službenem mestu, petkrat ali šestkrat na teden, včasih v 15 minutah ugoditi 40 naročilom, ne razpravljamo. In če se pojavi še pametnjakovič, ki trikrat prosi za dogrevanje rumene žlahtnine, verjemite, Toniju ni lahko.

Ampak v bistvu mu je, ker Toni rad dela in rad teče, vkupno rečeno mu želimo: dober tek!

P. S. Maratoni vsak tek onkraj domovinskih pregrad začne in konča – z vriskom in zastavo v roki."