Tura po Poliških špikih v Zahodnih Julijcih

V soboto, 15. julija, smo se člani Planinskega društva Črnomelj zgodaj zjutraj odpravili na planirano visokogorsko turo v Zahodne Julijske Alpe. Za svoj cilj smo si izbrali visokogorski greben Poliških špikov nad planino Pecol. Vožnja je dokaj hitro minila in že pred osmo uro zjutraj smo začeli s hojo.

Sprva nas je pot vodila po pašni planini proti vzhodu. Jutranjo spokojnost so motili le žvižgi svizcev, ki so panično bežali v svoje rove. Saj ne da bi jim kdo hotel kaj žalega, toda taki so po naravi. Mogočna kulisa Kaninskega pogorja se je bohotila na nasprotni strani doline nad Sella Nevea in vabila v svoj objem; mogoče kdaj drugič.

Na planini Krnji dol smo zapustili makadamsko cesto in začeli »gristi kolena« po strmih travnatih pobočjih proti Passo degli Scalini, ki smo ga dosegli po dobrih dveh urah potenja. Odprl se nam je čudovit razgled na bližnjo Viševo skupino. Kraj je bil kot naročen za počitek in malico. Z novimi močmi smo zakoračili proti Škrbini Prednje Špranje, katero smo dosegli v slabi uri. Sledilo je opremljanje z varovalno opremo, kajti bili smo na vstopu v plezalno pot čez vrtoglavi greben Poliških špikov. Še nekaj fotografiranj in že smo zaplezali po prvih policah navzgor.

Strmi kamini in pragovi so se menjavali z izpostavljenimi policami. Previdno smo se prestopali nad ponekod že kar spoštljivo globino. Vse bolj obširni razgledi so dobesedno jemali dih( ali pa ga je malce tudi naporna pot, kdo ve). Nad Škrbino pod Punto Plagnis se je greben šele prav izoblikoval, dobili pa smo tudi novo družbo; po policah nad nami so se sončili kapitalni kozorogi, ki so mirno pozirali, kot da so dobro plačani igralci v kakem gorniškem filmu. Ozke in razgledne police so nas vodile proti zahodu nad brezdanjimi globinami. Blazinice živopisanega planinskega cvetja so razbijale monotonost sivega skalovja in vedno znova smo se čudili, kje vse rasejo te trdožive gorske lepotice.

Pod škrbino Špika nad Šranjo nas je čakalo mukotrpno in strmo melišče. Potrebno je bilo kar nekaj truda, da smo se pregoljufali po kotalečem se grušču na vrh. Na zeleni gredini smo si privoščili zaslužen počitek(in kosilo, če bi temu lahko tako rekli..) V daljavi nas je že pozdravljal Špik nad Nosom z novim bivakom na vrhu, ki nosi ime po preminulem alpinistu Luci Voirichu z bližnjega Trbiža. »Kaj tam gor moramo?« so me spraševali pogledi udeležencev. »Žal, še ta vzpon, potem bo šlo le še navzdol..« sem jih potolažil. »Ja, kaj čmo, do avta je treba priti ... Pa po možnosti v enem kosu«, sem se nasmehnil.

Fotografiranje pri bivaku, iskanje žiga, ki ga ni bilo, malce počitka in že smo morali dalje, kajti dan se je že prevesil v drugo polovico, čakal pa nas je vse prej kot lahek sestop v Škrbino nad Tratico. Osamljen orjaški krokar nas je spremljal dobršen del sestopa in se spreletaval nad nami. Na misel mi je prišlo, da je mogoče reinkarnacija kakšne uboge duše, ki je tu končala življenje in zdaj išče svoj mir.

Parkirišče globoko spodaj na Pecolu je vabilo, vendar pot do tam je bila še kar dolga in izpostavljena. Mogočni Montaž na zahodu se je sramežljivo izvil z meglenih kopren, brezdanje globine Zajzere z zasanjano cerkvico na Višarjah so sanjale v popoldanski sopari. Strma in izpostavljena plošča je še zadnjič pognala adrenalin po žilah; še nekaj strmih žlebov in že smo se zaprašili po melišču v Škrbino nad Tratico. Varovalna oprema je romala v nahrbtnike in lahkih nog(ne vem, če so bile lahke, to se samo tako reče, zaradi lepšega..) smo sestopili navzdol proti Pecolu. Enim resnično še ni bilo dovolj, potrudili smo se še na Špik Hude police nad potjo, za ostale pa je bilo pivo v koči Brazza na Pecolu premočan magnet.

Tisti, ki smo šli na Terra Roso meglo gledat, smo bili na sestopu nagrajeni s čudovitim ugašanjem dneva za Kaninom in grebenom Poliških špikov. Kar nekako nismo mogli verjeti, da smo se cel dan sprehajali nad sinjimi globinami. Kot bi rekel moj planinski prijatelj Stanči: »Koristno smo zahabili dan.«

Mnenja vseh udeležencev ture so si bila na koncu edina: čudovita tura, krasno vreme, super družba ... Kaj bi želeli še več. Utrujene noge niso mogle pokvariti vtisov lepih doživetij na turi. Naporna vožnja domov pa je že druga zgodba.