Lara Geltar - Otrokov govorni razvoj

Govor je sposobnost in sredstvo za vzpostavitev socialnih stikov, prenašanje določenih pomenov in sredstvo mišljenja. Horvat (1987) pravi, da je govor sposobnost in sredstvo za vzpostavitev socialnih stikov, prenašanje določenih pomenov in sredstvo mišljenja, medtem ko je bil Chomsky mnenja, da je človeški govor specifičen in da je splošna univerzalna lastnost (1965; 1967).

Predgovorno in govorno obdobje

Sprva se govorni razvoj začne v obdobju dojenčka in zgodnjega otroštva z neverbalnim sporazumevanjem, npr. z jokom, kričanjem, grimasami. To obdobje z drugimi besedami imenujemo tudi predgovorno oz. predjezikovno obdobje, ki je izredno pomembno za razvoj govora. S prehodom v obdobje srednjega otroštva se začne povezovati tudi z otrokovim mišljenjem in njegovo pismenostjo. Otrok s svojimi čutili pridobiva in posnema informacije, ki jih zbira iz okolja. Na podlagi tega ustvarja svoj govor. Da bi otrok obvladal govor, mora obstajati organska osnova za razvoj govora. Pri organski osnovi mislim predvsem na dober sluh, govorno motoriko, zvočno zaznavanje glasov, normalno inteligenco, razlikovanje posameznih glasov in jezikovne sposobnosti. Otrok kasneje usvaja prvine jezika tudi preko hoje, teka, opazovanja, risanja, poslušanja glasbe itn. Sposobnost obvladovanja jezika se razvije iz otrokove potrebe po komuniciranju in potrebe po razumevanju sveta, v katerem raste in se razvija.

Z razvojem govornega sistema je povezan tudi razvoj glasovnega sistema, ki je vezan na dva procesa, in sicer na proces zaznavanja glasov oz. razvoj fonetičnega sluha in proces izgovorjave glasov, ki predstavlja osnovo govornemu razvoju. Otrok se sprva nauči, kako ločevati človeške glasove od drugih slušnih zaznav in nato, kako razlikovati govore med seboj. Ena izmed prvih stvari, ki jih začne otrok doživljati, je lokacija zvoka. Ko dopolni dva meseca, prepoznava emocionalno kvaliteto človeškega glasu. Pri štirih mesecih ločuje med moškim in ženskim glasom in beblja, pri šestih pa se njegova pozornost usmeri na ritem in ton. V zgodnjem obdobju otrok največ uporablja samoglasnike, čez čas pa jih začne kombinirati tudi s soglasniki, npr. ga, mu, na, bam, ne. Med drugim pa se odziva tudi na lastno ime. Govorno obdobje se začne z otrokovo prvo besedo. Malček začne dojemati, da besede predstavljajo stvari, osebe, misli, želje, gibanje.

Ko usvoji najmanj 50 besed, torej, ko je besednjak dovolj velik, jih začne sestavljati v prve stavke, kjer kombinira glagole in samostalnike. Otrok pri treh letih starosti ima v tem obdobju usvojeno osnovo maternega jezika, kar pomeni, da skladno sestavlja stavke s skladenjskimi pravili jezika. Do petega leta starosti se govor intenzivno razvija, pri petletnikih pa se praviloma razvije še izgovorjava glasov. Govor se nato razvija počasneje do devetega leta, dopolnjuje in izpopolnjuje pa se vse življenje.

Dejavniki govornega razvoja

Pri razvoju, otrokovi socializaciji in sporazumevanju so pomembni tudi različni dejavniki, in sicer notranji in zunanji dejavniki. Pri zunanjih se osredotočamo na ekonomski status družine, vrtec oz. vrstniško skupino ter družino. Veliko vlogo ima predvsem slednja, ki mora biti za otroka spodbudna, saj bo le tako motiviran za razvijanje komunikacije, ki je pomembna pri poznejši socializaciji z vrstniki in v vrtcu. Pri notranjih pa smo pozorni na genetiko in spol. V preteklosti so se oblikovale različne teorije glede na to, katerim dejavnikom so pripisali večjo pomembnost. Sem spadajo predvsem behavioristična teorija, Piagetov pristop, teorija N. Chomskega ter pristop Dana Slobina.

Če se osredotočim na enega izmed najpomembnejših zunanjih dejavnikov, in sicer na družinsko okolje, je zlasti pomembno, da je v njem otrok izpostavljen interakcijam, v katerih sodeluje in usvaja svoj govor. Če so te interakcije kakovostne, otrok z izgovorjenimi stavki opazuje, kako se bo okolica nanje odzvala. Z družino se nedvomno prepleta tudi drugi zunanji dejavnik, t. i. socialno-ekonomski status družine, kamor uvrščamo ekonomski status, stopnjo izobrazbe staršev in velikost družine. Če so ti dejavniki ugodni in za otroka primerni, spodbudno učinkujejo na otrokov razvoj v splošnem. Že Bernstein (1979) je raziskoval, kako starši s slabšim ekonomskim statusom in nižjo izobrazbo v sporazumevanju uporabljajo omejeni jezikovni kod, za katerega je značilna uporaba enostavnejših, kratkih povedi, nepovezane izjave in bistveno manjša uporaba slovničnih pravil, med drugim pa otroka ne motivirajo za nadaljno samostojno učenje, socializacijo in osamosvajanje. Medtem ko starši z bolj ugodnimi demografskimi dejavniki spodbujajoče vplivajo na otrokovo samostojno razmišljanje in učenje, pogosteje se odzivajo na izjave otrok, v svojem govoru uporabljajo več raznolikih besed in spodbujajo tudi k pogovorih o novih temah. Zlasti pomemben pa je tudi tretji dejavnik – vrtec oz. vrstniška skupina. Socializacija v skupinah v vrtcu pripomore predvsem pri učenju norm in definiciji družbenih interakcij. Da otroci in vzgojitelji primerno delujejo, morajo doseči skupno razumevanje pomenov in potenciala, ki ga okolje nudi za interakcijo.

Medtem ko ima pri notranjih dejavnikih veliko vlogo genetika, vpliva na različna področja govornega razvoja, od slovnice do področja semantike, fonologije in artikulacije. Predispozicije za razvoj govora bi naj namreč bile genetsko pogojene, zato bo otrok v prvih 6 mesecih življenja razvil osnovo za prehod v začetke pravega govora. Številne raziskave (Marjanovič Umek in dr. 2006) kažejo, da je pri razvoju ključnega pomena izobrazba mame, saj ima najvišjo napovedno vrednost govorne kompetentnosti otrok predvsem pri treh, štirih in petih letih starosti. Višja inteligentnost mame vpliva dedljivo na lastnosti in inteligentnost otroka. Drugemu notranjemu dejavniku – spolu – pa velike vloge ne pripisujemo. Z raziskovanjem razlikovanja med govorom deklice in dečka se ukvarjajo že nekaj desetletij. Višja govorno kompetentnost so v starejših raziskav pripisovali bolj deklicam kakor dečkom. Precej pogosto je stališče, da se govor deklic razvija hitreje kot govor dečkov, a danes številne raziskave pričajo o tem, da razlik med govorno kompetentnostjo med spoloma prav za prav ni oz. da raziskave ne omogočajo enoznačnih zaključkov o učinku spola na govor otrok.