"Svoboda izražanja je nepogrešljiv predpogoj vsake druge oblike svobode." Benjamin N. Cardozo, nekdanji vrhovni sodnik ZDA

Čeprav mi zaradi neumorno bližajočega izpitnega obdobja že počasi voda teče v grlo, je ideja, ki jo bom poskušal bralcu prenesti, pomembnejša. Pomembnejša, ker bitko za to idejo v meni bije notranje moralno načelo, ki ga diktiram sam in je popolnoma neodvisno od zunanjih pritiskov, npr. od časa do prvega izpita. V tem smislu dosegam najvišjo možno definicijo svobode, kot je navedena v literaturi – ko posameznik s svojim življenjem jadra samo in izključno na morjih lastnih notranjih moralnih načel, imun na vse zunanje užitke in skušnjave.

Na kratko predstavljam svoja spoznanja o meni najljubši človekovi pravici, še rajši pa svoboščini. Naj bo ta članek nekakšen prolog v nekoliko bolj obsežno in izdelano študijo, ki bo pod lastnim perom mogoče uvidela dan v reviji Zvitica, zagotovo pa ta dan prihaja.

Že od začetka junija si prizadevam začeti pisati članek, ki bi v spodobno globino preštudiral vprašanji, kdo lahko kaj reče in kje so meje tega ter to predstaviti v razumljivem in oprijemljivem jeziku. Z drugimi besedami, rad bi naštudiral eno izmed temeljnih, t. i. človekovih pravic prve generacije, natančneje svobodo izražanja, ki se nerazdružljivo preleta s svobodo misli. Tukaj izražanje pomeni podajanje kakršnekoli izjave v javni sferi (beri: družbi), pa naj bo to govor, tisk ali kaj tretjega. Ob tem se, jasno, postavi vprašanje, ali ni bilo o tem že preveč napisanega oziroma ali je smiselno vedno znova prežemati neke ideje. O tej ideji so vendar bile napisane že knjižnice knjig, člankov in esejev. In vselej ljudje najdejo nove vpoglede v samo njeno bistvo in čutijo, kako prepotrebna je ta ideja za funkcioniranje družbe, kajti ena stvar je gotova – živost ideje se ne meri v številu napisanih besed ali napolnjenih knjižnic, temveč v življenju nje v slehernem posamezniku v družbi.

Tako pri nas, v Sloveniji, kot po svetu je bilo v zadnjem letu ali dveh na tem področju toliko povedanega, in sicer organiziranih je bilo nič koliko okroglih miz, vodenih kampanj in projektov. Posvet pri predsedniku Republike predstavlja sam vrh in smetano vsega tega. Vse to, zaradi fenomenov, kot so sovražni govor in pravica do 'ne biti užaljen' (čustveno prizadet; o tem naslednjič). Skratka, ponovno smo se začeli vpraševati, ali je mogoče meja svobode izražanja postavljena preširoko ter ali ima vsak izmed nas pravico do resnice. Tekom zgodovine je družba na ta vprašanja vselej znovič odgovarjala, predvsem v skladu z njeno zrelostjo, zato se postavlja vprašanje, ali bodo zadnji odgovori na ta vprašanja izražali večjo ali manjšo zrelost družbe (predvsem me skrbi trenutna zrelost slovenske družbe).

Celoten zagon za članek mi daje strašljivo opazovanje nenehnih napadov na svobodo izražanja, po eminentnem vrhovnem sodniku ZDA, Benjaminu Cardozu, predpogoja vsake druge oblike svobode. V Sloveniji na političnem (zakonodajnem) parketu v prvih linijah to bitko bije stranka SD z Ministrstvom za kulturo in pravosodje, ki je v svoj program uvrstila boj proti sovražnem govoru na najvišja mesta. V ta namen je v javno razpravo v začetku meseca julija stopil nov predlog novele zakona o medijih, ki med drugim (nekaj je tudi dobrih stvari) določa, da bi lahko inšpektor lastnoročno izdajal globe in odredbe o odstranitvi "nedovoljenih" vsebin na spletnih portalih. Z drugimi besedami, novela de facto moč cenzure prepušča slehernemu inšpektorju. Ali resnično želimo iti v smeri prejšnje države, ali še dlje, ko je inšpektor lahko povsem arbitrarno odstranjeval vsebine in kaznoval vse tiste preglasne in prekritične. Ali lahko tak inšpektor določa kaj je sovražni govor in kaj ne sme biti objavljeno? Menim, da ne. Menim, da to vlogo lahko igra le neodvisno sodišče, ki neodvisno presoja na podlagi jasno določenih meja in sodne prakse. Vsak poseg v svobodo izražanja bi moral biti sprejet s skrajno tresočo roko, s čim več zadržki in dvomi, kajti vsak poseg v svobodo izražanja dalje omejuje in krči bazen dvomov pri sprejemanju naslednjega posega v to svobodo. Zatorej lahko kaj hitro omejevanje izražanja eskalira v še večje omejevanje le-tega. Ironično je, da je novela zakona dana v javno razpravo v obdobju dopustov in počitnic; namesto da bi klicala po čim več razpravljanju, se temu izogiba.

Na žalost je svobodomiselnost premalo zakoreninjena v zavest Slovencev in Slovenk. V razvitih demokracijah bi kakršnemu koli vsiljevanju cenzure jasno in protestno nemudoma nasprotovali državljani. Nevarnost je še večja, ker v Sloveniji vlada strašno neravnovesje v medijih, v prid "levega", režimskega pola, zatorej je vsakršen poskus omejevanja svobode tiska še toliko bolj občutljiv. Ni namreč naključje, da nas organizacija Economist Intelligence Unit po indeksu demokratičnosti (Democracy Index) uvršča med demokracije z napako (flawed democracy). Povrh tega pa smo v vsakdanjiku priča tolikim nepravičnostim, krivicam, zlorabam in aferam. Prej omenjeni zakon najbolj vpliva na medije in s tem na novinarje, intelektualce, tj. oblikovalce javnega mnenja. In prav tisk v javni sferi bi moral služiti kot obrambni mehanizem družbe proti korupciji in nespoštovanju vladavine prava, predvsem Ustave RS, zato je upravičeno trditi, da je svoboda izražanja naš glavni branik in up demokracije. Vsakokrat, ko spremljam predstavnike levih strank, z SD na čelu, je prisotna vsaj omemba, da je svobodo govora potrebno omejiti pod pretvezo boja proti sovražnem govoru.

Eno je kritizirati dane predloge, drugo pa je v času splošnega razpihovanja, ne sovražnosti, temveč nestrpnosti, zaničevanja, predvsem do drugače mislečih, predlagati pravo rešitev, ki naše svoboščine ne le ohranja, temveč razširja. Menim, da bi morala družba sama, tj. vsak posameznik v njej, odigrati ključno vlogo pri tem. Družba bi morala obsojati radikalno, necivilizirano, nespoštljivo izražena stališča, morala bi na obrobje medijskega in javnega prostora potisniti ta stališča ter jih enostavno ignorirati. Ključni akterji bi bili intelektualci družbe, ki bi igrali vlogo nogometnega sodnika, ter s svojo razsodnostjo in integriteto povzdigniti ljudi in stališča, ki izkazujejo napredek in vrednote družbe, ter odrivati ljudi in stališča, ki v to družbo ne spadajo. Kot na primeru ZDA pojasni naš ustavni sodnik, dr. Klemen Jaklič (slovenski pravniški Luka Dončič), ki ga dobesedno citiram: "Pravi odgovor na tovrstno ekstremno izražanje, na eni in na drugi strani, je več govora, več normalnega govora, ki vzgaja z zgledom. In pojasni, da je tovrstno izražanje nedostojno, neprimerno in za demokracijo, če bi se razraslo do določene mere, skrajno škodljivo. Tako so v ZDA uspeli popolnoma marginalizirati tudi organizacije, kot je Kukluksklan. Pustili so jim govoriti, pustili so govoriti tudi neonacistom, ampak ravno z močjo še več izražanja, bolj intenzivnega izražanja, ampak primernega, pokazali na popolno neprimernost tovrstnega radikalnega izražanja."

Za epilog bi samo še predlagal, kako bi začeli hoditi po poti bolj primernega govora, ki vleče z zgledom. Najprej si v pogovoru z osebo še tako nasprotnih, lahko tudi ekstremnih, stališč priznajmo in dopovejmo, da se pogovarjamo s človekom, ki je, prav tako kot mi, krvav pod kožo. Naučimo se poslušati in dajmo najprej sami postati ta zgled, preden to zahtevamo od drugih, kar nas zopet vrne na temeljno načelo naše družbe, najprej vsak pred svojim pragom. Že v biblijski knjigi Pregovori (13:3) je zapisano: "kdor pazi na svoja usta, brani svojo dušo" Začnimo vsak pri sebi, šele tedaj bomo lahko hrepeneli in si zaslužili boljšo, pravičnejšo družbo, in s tem njen napredek in blaginjo.

Priložene fotografije izpostavljajo primere, ko so se še tako napredna gibanja, ki jih je vodila težnja po svobodi, končala v avtoritarnih režimih, tako rekoč na smetišču nesvobode. Boljševiška revolucija, Osvobodilni tigri Tamilskega Eelama, revolucija v Zimbabwe. Ugotovitve uglednega slovenskega diplomata, prof. dr. Ernesta Petriča, kažejo, da se je običajno vse začelo z omejevanjem svobode govora. Kam bi pa uvrstili Jugoslovansko osvobodilno gibanje?

Slike:

  1. Boljševiška revolucija, 1917. Licence: Public domain (brez avtorskih pravic). https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/7/79/Armed_soldiers_carry_a_banner_reading_%27Communism%27%2C_Nikolskaya_street%2C_Moscow%2C_October_1917.jpg
  2. Tamilski tigri, 1984. Licence: Non-free content (načelo fair use za historične fotografije). https://upload.wikimedia.org/wikipedia/en/d/d5/LTTE_leaders_at_Sirumalai_camp.jpg

Avtor: Rok Šikonja