Avtomobilska hupa rešuje civilizacijo

Hupa je ena izmed stvari, ki jo vgrajujejo v avtomobile že od samega začetka. Avto brez hupe ni tehnično brezhiben in z njim v teoriji ne bi smeli opraviti tehničnega pregleda.

Primarni namen hupe ni, da bi z njo pozdravljali znance, ampak da z njo opozorimo nase, v primeru, če nas je kdo v prometu spregledal. To si sicer v praksi razlaga vsak voznik drugače in velikokrat pisku sledi iztegnjen sredinec in grda beseda ali dve.

Danes je v sodobne osebene avtomobile vgrajeno še pa še opreme. Praktično ni več stvari v katero ne bi bil vgrajen kakšen senzor. Avti vejo kdaj prižgati luči, kdaj vključiti brisalce, kdaj zategniti ročno zavoro in tudi kdaj jo spustiti. Znajo sami parkirati, zavirati, pospeševati, držati linijo in tudi predramiti voznika, ko opazijo, da se mu je začelo spati.

Poleg vse te opreme, ki jo danes premore sodobni osebni avtomobil, pa je stara dobra hupa najpomembnejši in najbolj nepogrešljiv sestavni del avtomobila. Če avtomobili danes ne bi imeli hup bi ves promet obstal in človeštvo z njim.

Jaz v šestnajstih letih od kar imam vozniški izpit B kategorije, nisem hupe v avtu uporabil tolikokrat, kot sem jo v zadnjem letu. Me je že strah, da bo pregorela preden izpraznem rezervoar goriva. Praktično vsak dan moram nekoga opomniti, da se je na semaforju že zdavnaj prižgala zelena luč in da bi bilo mogoče dobro, da speljemo.

Danes imamo vsi oči uprte v naše blazno pametne telefone, ki nas delajo tako neumne, da niti ne znamo več kdaj lahko na semaforju speljemo. Oziroma ne kdaj lahko speljemo, ampak kdaj moramo speljati, ker nekatere je potrebno prav prositi, da se premaknejo.

Na kolesu sem že doživel, da je na semaforju gorela zelena luč, pred njo pa je stala kolona vozil. Noben avtomobil se ni premaknil, nihče ni hupal, enostavno so tam stali, kot da gori rdeča. Ko sem pogledal malo bolje, sem opazil, da imajo v prvih sedmih avtomobilih vozniki sklonjene glave in da vsi gledajo v pametne telefone. Šele osmi voznik je čez nekaj časa opazil, da ne bo nič in začel piskati. Prva dva avtomobila sta še ujela zeleno, tretji pa je obstal pred rdečo. Se grem stavit, da se je jezil, zakaj je zelena luč v tistem križišču tako kratka.

Podobno zadevo sem opazil tudi pri enem pešcu. Peš sem šel mimo križišča, kjer sem opazil da pešec stoji pred prehodom za pešce, kljub temu, da gori zelena luč. Ustavil sem se ob strani in ga opazoval. Pešec dolgo ni dvignil pogleda iz svojega pametnega telefona, da bi pogleda katera luč gori. Ko pa je končno dvignil glavo se je v tem času že prižgala rdeča luč. Pogled je usmeri nazaj v telefon in naprej čakal zeleno. Enako se je zgodilo tudi naslednjo rundo. Sem že misli, da bi ga opozoril, da gori zelena in da lahko nadaljuje svojo pot, ampak se mi je zdel preveč izgubljen primer, in sem reveža raje pustil tam stati.

Ampak, da ne bom preveč pameten, me je ravno včeraj moral voznik za mano opozoriti, da gori zelena in naj si nekam vtaknem svoj telefon. Pametni telefoni so nas spremenili v zombije in hvala bogu so že pred davnimi davnimi časi to predvideli in začeli v avtomobile vgrajevati hupe. Brez hup se civilizaciji ne bi kazalo dobro.

Pešcem, ki na semaforju bulijo v svoj telefon pa priporočam, da na semaforju vklopijo zvočni signal za slepe. Ta jih bo opozoril da se je prižgala zelena luč in da jim ni treba v nedogled podpirati stebra od semaforja. Tisti, ki je izumil te zvočne signalnike, se tudi verjetno takrat ni zavedel, da bo na nek način rešitelj civilizacije.