Barometer resničnosti (20)

Lubi Belokranjec, ne delaj nam, prosim, sramote!

Nekoč je postal en Belokranjec šef nekega urada v Ljubljani. Čez čas so ga zaposlene delavke v uradu obtožile, da se jih ob vsaki priliki neprimerno dotika, nepričakovano objema v pisarni in jim govori neprimerne besede ter daje nespodobna povabila. Da jih naslavlja s pomanjševalnicami in ljubkovalnimi imeni. Da se jih dotika tudi v javnosti in ne spoštuje njihovega osebnega prostora. Belokranjec se je branil, da gre za človeško toplino in da je odprt, temperamenten ter veseljak in da takšni smo pač Belokranjci. Pa tudi, da če se lahko objemajo politiki na najvišji ravni, zakaj ne bi on smel objemati sodelavk okoli sebe. Da objema tudi moške, je pristavil. Da s tem pokaže, da ima nekoga rad in da ga spoštuje. Da ko to počne s sorodniki, ni nobene zamere. Neprimerne besede pa je zanikal. Zatrdil je, da ne gre za spolno nadlegovanje in da ljudje ne znajo ločiti, kaj je erotika in kaj toplina. Vse skupaj je označil za politični pritisk in konstrukt, da bi se ga znebili, ker je zahteval rezultate.

Vendar pa so mu nekateri tudi na strokovnem področju očitali nestrokovnost in nekompetentnost ter so z dopisom opozorili njegove nadrejene na njegov neprimerni govor na sestanku, kjer se je predstavil. Šlo je za hvalisanje, žuganje prisotnim, da bo treba začeti delati in da bo on povedal, kaj je treba delati. Grozil je, da bo določenim institucijam vzel denar, ker prej z denarjem ni bilo nič pametnega narejenega. Ni bilo zaznati poznavanja problematike, širine pri iskanju možnih rešitev in vizije; je pa bilo zaznati politično poniglavost.

Ko si človek ogleda video prispevke o tem primeru v informativnih oddajah na televiziji, se ne more znebiti občutka, da je ocena njegove strokovnosti in poniglavosti povsem na mestu. Po načinu govora in neverbalni komunikaciji je zaznati veliko sprenevedanja in poniglavosti.

Ravno tako je marsikomu poznano, da je moral ta Belokranjec po enem mesecu oditi iz nekega zasebnega podjetja, kjer je bil ob prihodu predstavljen kot strokovnjak za marketing, ker so vsi sodelavci to soglasno zahtevali zaradi njegove nestrokovnosti. Nato je bil zaposlen v javnem sektorju.

Evidentno je, kako realni sektor prej izloči nestrokovnjaka kot javni sektor. Ljudje v podjetjih, ki nastopajo na konkurenčnem trgu, se zavedajo, da če zaposlijo nestrokovnjake, lahko ti hitro uničijo podjetje.

Kot je tudi razvidno, da Ljubljana, oziroma mesto, prej izloči nestrokovnjaka kot podeželje. Na podeželju se skoraj vsi poznamo, veliko nas je v sorodstvu, skoraj vsi smo prijatelji in pajdaši. In porečemo: »Pa saj ni tako slab strokovnjak, pa saj mu bomo pomagali, da bo boljši; glavno da je naš...«

To izvira iz starodavnih vaških skupnosti, ko je glava družine, starešina, poskrbel za vse člane ožje in širše družine.

Spomnimo se samo, kako dolgo časa je trajalo, da se je zamenjal nestrokovni ravnatelj srednje šole, ki je blamiral ne samo sebe ampak celo šolo in regijo v prispevkih na televiziji!

Nekdo sicer lahko upravičeno trdi, da smo Belokranjci odprti, temperamentni in veseljaki, nikakor pa se Belokranjci ne obnašamo tako na delovnem mestu. Odgovorni in kulturni ljudje spoštujemo poslovni bonton in osebni prostor sodelavcev, sploh pa podrejenih sodelavcev. Poslovni bonton namreč veleva, da se na delovnem mestu izogibamo preveč intimnim oblikam fizičnega stika s sodelavci, še posebno, če gre za podrejene sodelavce, saj se le-ti zaradi podrejenosti težje branijo. Seveda do takšnih stikov lahko pride, vendar pa je to rezervirano bolj za posebne priložnosti – pri pozdravljanju po dolgem snidenju, ob rojstnih dnevih ali ob čestitkah ob uspehu. Predvsem pa mora biti takšen stik pričakovan in odobravan z obeh strani.

Spomnimo se, kako je nekdanji ruski predsednik na nekem sprejemu požgečkal gospo, da je kar odskočila. Sedela je za mizo, s hrbtom obrnjena proti mimoidočemu predsedniku, ki mu ne more biti v opravičilo, da ni bil čisto trezen.

Objemi politikov in drugih znanih javnih oseb s tem niso primerljivi, saj so si te osebe med seboj enakovredne in ne podrejene drug drugemu; poleg tega se objemajo pred kamerami celega sveta in ne v pisarni brez prič.

Ravno tako dotikanja in objemanja znotraj družine in sorodstva ne gre zamenjevati s fizičnimi dotiki in objemi v poslovnih odnosih. Nepričakovan objem v poslovnem svetu prav gotovo ni odraz spoštovanja, pač pa odraz nespoštovanja poslovnega bontona in predvsem sodelavca. V družini in sorodstvu ter med prijatelji pa je to lahko drugače.

Jasno je, da je takšno obnašanje nadrejenega nesprejemljivo in da so bile podrejene osebe izpostavljene nepotrebnemu stresu, kar je prav gotovo poslabšalo vzdušje in storilnost v uradu ter povečalo bolniške odsotnosti zaposlenih.

Nenazadnje, kaj so si mislili možje in starši ter sorodstvo nadlegovanih oseb. Še dobro, da ni kateri oče ali mož tako ali drugače obračunal z nadležnim šefom.

Nekdo, ki teh odnosov in relacij ne razume, niti jih noče razumeti ter se ne drži napisanega in nenapisanega bontona ter poslovnega bontona, ne more biti uspešen vodja oziroma šef ali direktor.

Lubi Belokranjec, radi te imamo, ker si naš in te sprejemamo takšnega, kot si. Ampak to ne pomeni, da odobravamo tvoja dejanja. Nimamo nič proti tebi, vendar enostavno ne moreš biti na takšnem položaju. Menimo, da nisi primeren za vodenje ljudi.

Ljubeznivo ti tudi odsvetujemo kakršnokoli iskanje zadoščenja po sodiščih, saj to nima nobenega smisla in se boš še bolj osramotil. Deluješ tudi zelo užaljeno, predvsem pa kverulantsko. Pa ja menda ne boš zdaj tožil vse bivše sodelavce?!

Če hočemo biti uspešna družba, se moramo v njej vsi počutiti varno, sploh pa 'šibkejši spol,' ki je običajno žrtev 'močnejšega spola.' To pa je možno takrat, ko družba doseže stopnjo, ko je vsako neprimerno vedenje sankcionirano in ima družba ničelno toleranco do takšnih dejanj. Seveda so družbe v mestih bliže temu idealu, kot pa družbe na vasi, ker slednje pač niso bolj napredne.

Izgovarjanje, da je nesprejemljivo in obsojanja vredno vedenje odraz okolja, iz katerega izhajamo, v čudno luč postavlja vse ljudi, ki živijo v tem okolju.

Lubi Belokranjec, ne dajaj na veliki zvon, prosim, da si Belokranjec in ne govori, da smo Belokranjci takšni kot ti. Ker nismo. In čeprav vemo, da nismo takšni, nam je vseeno pred širnim svetom nekoliko nerodno. Nenazadnje bo še kdo mislil, da smo res takšni in nam bodo lahko zaradi tega katera vrata v svetu zaprta.