Belokranjci v Ljubljani se srečajo

Pravzaprav se nismo srečali, ampak se srečujemo. To je bilo peto srečanje katerega sem se udeležil sam, ne vem pa točno koliko jih je bilo že pred tem. Moram povedat, da to ni srečanje Belokranjcev, ki se je začelo že davnega leta 1930. To je ena malo bolj frišna zadeva, ki pa se še razvija. Srečali smo se v gostilni Pečarič, ki je belokranjska gostilna v Ljubljani. Imam pa vsekakor željo, v prihodnosti se udeležit tudi srečanja Belokranjcev v Brezi.

To da Belokranjci zapuščamo Belo krajino, očitno ni nič novega, glede na to, da so se prva srečanja Belokranjcev v Ljubljani, začela že leta 1930. Dvomim pa, da je sploh kateri Belokranjec popolnoma zapustil Belo krajino. Vsak jo ima nekje v svoji podzavesti ne glede na to, ali se tega zaveda, ali ne. Mislim, da človek nikoli ni sposoben pozabiti kam segajo njegove korenine. Na rojstni kraj nas vedno nekaj veže, ne glede na to, kako slaba je lahko situacija doma.

Naravno je, da mladič zapusti dom. Nekateri mladiči se odselijo nedaleč stran, nekateri na drugi konec sveta, mi pa smo šli v Ljubljano. Selitve znotraj Bele krajine se mi zdi, da so bolj redek pojav, zato Belokranjec, ki se odloči da bo zapustil dom, hkrati zapusti tudi Belo krajino.

Naravo si je sicer človek v svoji evoluciji priredil in vse bolj pogosto vidimo, da nekateri mladiči nikoli ne zapustijo doma. Veliko primerov je tudi takšnih, da se od mladiča pričakuje, da bo ostal doma, kar pa ni najbolj fer. Takšen mladič je prikrajšan za marsikatero izkušnjo in namesto, da bi se obremenjeval, kako bo ustvarjal, se obremenjuje kako bo vzdrževal že ustvarjeno.

Mnogi starši so v preteklosti naredili prevelike hiše in mnogi starši še danes delajo enake napake.

Morda pa niti ni težava Bele krajine v tem, da se preveč ljudi odseljuje, ampak da se jih premalo priseljuje. Ne poznam zgodovine, ampak rekel bi, da se je v preteklosti veliko več ljudi priseljevalo v Belo krajino kot danes. V Belo krajino so se priselili uskoki, in sigurno se je kdo priselil zaradi rudnika v Kanižarici, ali drugih priložnosti za zaslužek. Danes takšnih priložnosti ni.

Na srečanju je bila pobuda, da vsak pove par besed o sebi. Tako smo izvedeli več o vseh, ki smo se udeležili srečanja. Spoznali smo tudi razloge drug drugega, zakaj je kdo zapustil Belo krajino in prišel v Ljubljano. Vsi smo rekli, da se radi vračamo v Belo Krajino in tam puščamo svoje evre ter hkrati obžalovali, da Bela krajina ne ponuja več priložnosti. Ironija pa je, da bi Bela krajina ponujala bistveno več, če jo Belokranjci ne bi v tolikšni meri zapuščali.

Ko se Belokranjec preseli v Ljubljano, mu je morda na začetku vsega preveč. Preveč betona, preveč ljudi, preveč avtomobilov in povsod gužva. Ampak to ni največji problem. Problem je, ko se Belokranjec enkrat vsega tega navadi. Takrat se navadi tudi vseh dobrih stvari, ki pridejo zraven in vrnitev postaja vse manj verjetna. V Ljubljani je vse na dosegu roke. Vse opravke se lahko praktično obavi s kolesom, kar se meni zdi največji luksuz.

Ko pa se Belokranjec, ki je dalj časa preživel izven Bele krajine le odloči, da se bo vrnil, je ponovno postavljen pred izziv. Takšen Belokranjec je poln idej in zagona, saj je videl kako stvari funkcionirajo drugod in kaj vse drugod že imajo. Ko pa želi kakšno novo stvar inplementira, pa hitro pride pod hladen tuš, saj spozna, da Bela krajina ni kot ostali svet.

V enem izmed mojih blogov sem že napisal, da je Bela krajina svet zase. Največja napaka Bele krajine pa je, da se trudi kopirati ostale, uspešnejše pokrajine. Bela krajina je unikat. Bela krajina ne bi smela prevzemati stvari od drugih pokrajin, ampak iskati načine, ki ustrezajo njej. Bela krajina je original in tako bi se morala tudi obnašati.

Po pravici povedano se sam ne najbolj veselim tretje razvoje osi. Verjamem, da bo prinesla veliko dobrega Belokranjcem in Belo krajino bolje povezala s preostalo Slovenijo ter Evropo. Hkrati pa mislim da bo takrat Bela krajina začela izgubljati svojo originalnost. Mnogi vidijo slabe cestne povezave kot slabost, meni pa se zdi, da je v mnogih pogledih to lahko tudi prednost. Prednost pa postane prednost šele takrat, ko se jo naučimo izkoriščati.

Sicer pa jaz trenutno nimam pravice soodločat. Sem le eden izmed mnogih Belokranjcev v Ljubljani, ki pa sicer upa, da se bo enkrat v prihodnosti vrnil. Dokler se to ne zgodi, pa naj o Beli krajini odločajo tisti, ki tam tudi vztrajajo.