Se vam kdaj zgodi, da imate žalosten dan? Kaj naredite takrat? Se žalosti upirate in se kljub vsem razlogom za žalost trudite biti srečni, ali se enostavno prepustite pristnim čustvom.

Jaz imam danes žalosten dan. Zadnje čase mi enostavno ne uspe izpolnjevati dnevnih načrtov in to me zelo žalosti. Zaradi tega, prenašam opravila iz dneva v dan in nikakor ne pridem na čisto. Občutek imam kot da živim v rikverc, saj danes delam stvari, ki bi jih moral končati v prejšnjem tednu.

V začetku današnjega dneva sem se upiral žalosti, popoldne pa sem zavestno popustil. Odločil sem se, da bom danes žalosten in da ni nič narobe s tem. Tisti trenutek se mi je odvalil velik kamen in zadihal sem s polnimi pljuči. Dovolil sem si biti žalosten in prav pasalo mi je.

Včasih imam občutek, da se ljudje preveč trudimo biti srečni. In če nismo srečni od znotraj se zelo trudimo, da vsaj navzven izgledamo srečni. V naši družbi je ogromno umetne sreče, od katere nima korist nihče. Niti tisti, ki se pretvarjajo, da so srečni in tudi ne tisti, ki so jim takšni ljudje vzor.

Prepričani smo, da je narobe biti žalosten in da tudi ni zaželjeno. V družbi moramo biti vedno nasmejani in dobre volje in če slučajno ni tako, nas bo takoj nekdo vprašal, če je kaj narobe. Lahko bi celo rekli, da je v današnjem svetu prepovedano biti žalosten.

Ljudje vedno načrtujemo stvari. Nekatere zavestno in druge podzavestno. Vedno kadar stvari ne gredo po načrtih, pa imamo razlog za žalost. Največkrat smo si za to krivi sami. Preveč stvari si navlečemo na grbo in s časom se izkaže, da jim nismo kos. To nas fizično in psihično izčrpava.

Dobro moramo paziti, da si ne postavljamo previsokih ciljev in da gremo skozi življenje korak po korak. Paziti moramo, da živimo v skladu s svojimi zmožnostmi, saj kadar prekoračimo ta prag je razlogov za žalost še toliko več. Vedno se pa moramo trudi premikati in širiti meje naših zmožnosti.

Med vsem tem časom pa življenje teče dalje. Hitro se lahko zgodi, da se celo življenje ženemo za stvarmi, za katere kasneje ugotovimo, da nam sploh niso pomembne. Človek celo življenje išče srečo in če ima res srečo, bo ugotovil, da jo vedno nosi s sabo.

Na koncu koncev, pa brez nesreče tudi sreča ne bi obstajala. Če želimo občutiti pravo srečo, si moramo dovoliti, da čutimo tudi žalost.