Desni in levi z ramo ob rami

Še nikoli prej mi ni bilo tako težko zbrati misli, kot mi je danes. Kar ne morem verjet kaj vse se dogaja v naši mali Sloveniji in po svetu. Najslabše je pa to, da po enem mesecu v naši državi še vedno ni videti konca te krize. Ampak ne zaradi virusa, temveč zaradi ljudi, ki tako hočejo.

Mislim, da nima smisla pisati o dogodkih, ki se vrstijo v naši državi, saj so jih polni vsi mediji in vsa socialna omrežja. Nima tudi smisla pisati o tem, da se mi zdijo nekateri ukrepi vlade, za zdravlje prebivalstva bolj škodljivi kot pa virus sam. Tisto kar je meni v vsem tem najbolj zanimivo in najmanj razumljivo je, da en del slovenskega prebivalstva te dogodke razume popolnoma drugače kot drugi.

Slovensko prebivalstvo se deli na leve in desne. Ne vem od kod izhaja ta terminologija, vendar enkrat sem nekje zasledil, da tudi človeške možgane delimo na desno in levo polovico. Obe polovici možganov imata drugačni funkciji. Desna polovico možganov zbira informacije s čustvi ter intuicijo in leva polovica z uporabo logike in smisla.

Nekateri ljudje uporabljajo pretežno desno polovico možganov, medtem ko drugi več informacij predelajo z levo polovico možganov. Med desno in levo polovico možganov pa je vez, ki skrbi da obe polovici med seboj sodelujeta. Če bi razmišljali samo z desno ali samo z levo polovico možganov, bi kot ljudje zelo težko funkcionirali. Brez ene ali druge polovice, pa sploh ne bi mogli živeti.

To ugotovitev lahko preprosto prezrcalimo v možgane naše države. Država ima levo in desno polovico možganov, kar je tudi prav. Brez ene ali druge polovice država ne bi mogla obstajati. Ampak kot lahko vidimo, ti dve polovici med seboj ne sodelujeta dobro. Desna polovica sprejema odločitve brez leve, kar je recept za katastrofo. Desna polovica uspešno ignorira levo polovico možganov, ker med njima manjka vez, oziroma je ta vez zelo šibka.

To vez med desno in levo polovico možganov države predstavlja naš predsednik. Kot vidimo je njegova vloga v tej zgodbi resnično šibka, saj je enako, kot da ga ne bi imeli. Morda celo slabše.

Dokler desna in leva polovica možganov naše države ne bosta sodelovali, bomo vsi državljani čutili te posledice. In levi in desni. Ne glede na to katera polovica možganov naše države prevladuje, posledice njenih odločitev bomo vedno čutil vsi njeni državljani.

Jaz se v trenutni situaciji resnično ne počutim dobro in zato še toliko težje razumem, da obstajajo ljudje, ki se z vsemi ukrepi, ki jih uvaja naša vlada, strinjajo in jih pozdravljajo. Vlada med državljani širi strah in paniko, oziroma po njihovih besedah, nad prebivalstvom izvajajo pritisk. Ampak ne samo nad levimi ali desnimi. Nad vsemi.

Težko tudi razumem, da nekateri ne vidijo za kakšne norce nas imajo. In to prav vse, brez izjem. Tudi tiste, ki so jih volili in jih podpirajo. Kako je možno, da del prebivalstva doživlja ukrepe vlade kot neposredno grožnjo in kratenje pravic, medtem ko drugi del, ki je v popolnoma isti situaciji, to doživlja kot nekaj dobrega za Slovenijo.

Imam kar nekaj znancev in prijateljev, ki podpirajo desnico. To so dobri ljudje, ki jih cenim in spoštujem in ne morem reči nič slabega o njih. Včasih si tako močno želim razumeti na čem temeljijo njihova stališča, vendar očitno nikoli ne bom. Ljudje smo si različni in tako je tudi prav. Ni pa prav, da si ne moremo sami izbrati kako bomo živeli in da se nam kratijo pravice.

Kljub vsem pritiskom vlade pa sem vesel, da panike in strahu med prebivalstvom ni več. Pred dvema tednoma smo se dejansko po pločnikih izogibali en drugega, medtem ko je bila med prazniki situacija že precej bolj sproščena, optimistična in ljudje bolj nasmejani.

Medtem, ko je del prebivalstva začel dojemati, da so ukrepi pretirani, pa velik del prebivalstva še vedno živi v strahu. Na teh ljudeh bo karantena pustila dolgotrajne psihološke posledice in v njih vzbudila nestrpnost do ljudi, ki se rokujejo, objemajo ali bog ne daj celo poljubljajo.

Danes sem se celo rokoval s človekom, ki sem ga videl po treh letih in vam povem, da je občutek odličen. Res pa da nisem po tem poliznil svoje roke, kot to naredim običajno.

Resnično upam, da nas bo ta karantena kot narod bolj povezala in da bomo še bolj cenili našo svobodo in pravice. In tudi, da se bomo vsi skupaj zavzemali za to kar je naše in nas pripada. Desni in levi z ramo ob rami. Konec koncev, imamo vsi enake osnovne potrebe.

Moram pa tudi povedat, da se še nikoli prej nisem tako veselil obiska Bele krajine, kot se zdaj. Upam samo, da bomo to lahko naredili legalno. Komaj čakam, da zapeljemo mimo škarpe nad Semičem, z napisom pozdravljeni v Beli krajini.