Ego ali ponos

Internet je krasen kraj, kjer lahko pokažemo samo tisto bolj fotogenično plat svojega življenja. Tisto plat, ki je ne bi hoteli doživljati, spretno skrijemo. Zdi se mi, da je »mami« scena temu še posebno podvržena.

Za širno spletno bralstvo in gledalstvo si lahko izmisliš najlepše scene in z vsakim lajkom in šerom doživiš majhno zadovoljstvo.

Prepričana sem, da bi bilo za vsakega od nas veliko bolj blagodejno, če bi recimo enkrat na teden razmislil, kaj je v preteklih dneh (ampak čisto ZARES) dosegel takega, na kar je lahko vsaj malo ponosen, četudi je to čisto banalno. Poskusite. Meni pomaga. Takole:

1. Eno vrečko čipsa sem imela za dva dni.
2. V eni veliki spletni trgovini imajo popust na vsa otroška oblačila in jaz sem se zavestno odločila, da ne bom kupila ničesar, pa naj bo še tako srčkano, ker imajo vsi moji otroci (tudi ta, ki ga še ni) ta hip vsega dovolj.
3. Vsako jutro sem zbrala moč volje in se naličila.
4. Otroka sta šla vsak večer spat nahranjena. In to ne s pico iz picerije.
5. V navalu optimizma sem se opogumila in se znova lotila vzgoje droži.
6. Zavoljo ljubega miru v hiši pred velikimi prazniki nisem g. Možu niti enkrat omenila tistih Ikeinih zadevščin, ki še vedno ležijo na tleh in mi naj bi jih prišraufal v steno. [Računam pa na to, da kdaj pa kdaj prebere moj blog.]
7. Otrok 3 vedno bolj miga, kar me veseli.
8. Pred tremi dnevi sem dala svoje sadike paradajzov na balkon in še vedno so žive. Hešteg samooskrba.

Zdaj se bi lahko sekirala, da bodo a) vsi dobili komplekse, ker sem jaz tako kul in mi gre vse kot po maslu, ali b) si rekli, kako silno visoko se nosim in se imam za boljšo od drugih. Zato bi vam povedala tudi, kako sem vsakič tekom dopoldneva ugotovila, da sem sicer res naličena in kao urejena, ampak da mi to pudranje najbolj ne gre in sem kot krava Liska. Ali pa vam opisala, kakšnega vonja so trenutno moje droži, čeprav ga brez uporabe grdih besed ne morem opisati.

Pa vam ne bom. Kar občudujte me. Saj smo vendar na internetu.