Zjasnila so se kelnarcam vremena!

Dobili smo nekaj prepotrebnega dežja, ampak kar je še neprimerno bolj življenjsko pomembno, Bolfenk, Branislav, sosedov Jože in sosedov Franc se bodo lahko nehali družiti naskrivaj po zidanicah, ampak grejo lahko spet skupaj v gostilno in vpijejo obtožbe o tem, kdo je beli in kdo je rdeči, čeprav so bili vsi rojeni po letu '50, in močno zmedli kelnarco, ker zavpita politična obarvanost ne bo sovpadala s tem, kakšne barve vin' hoče kdo piti. Pa se ne bo jezila, saj je tudi ona komaj čakala, da gre od doma in vidi več kot tri ljudi hkrati.

Ponovno odprtje gostiln pozdravljam, saj prinašajo veliko dobrega za psihološko higieno družbe.

Vsako živo bitje rabi socialno mrežo, to velja tudi za starejše možakarje. Druženje v gostilni jim bo definitvno délo bolje kot usajanje nad rdečimi/belimi na Facebooku in vpitje na ženo.

Gospodarstvo se bo neprimerno hitreje postavilo na noge, če bodo potrošniki ostali potrošniki.

Dobro je tudi to, da čeprav se mi g. Mož ne javi na telefon, vem, da je na varnem.

Verjamem, da je marsikoga, ki se je v karanteni naučil peči kruh, obet ponovnega javnega življenja kar presekal. Zdaj razmišljam, ali bi se mi vseeno splačalo investirati v spletni program vadbe na domu, ali si dopovedovati, da imam še fore (in pravšnjih kavbojk – namig: nimam jih), da lahko počakam do dejanskega odprtja fitnesov in telovadnic. Dvigovanje otroka sedeminsedemdesetkrat na dan, sprehodi z desetkilsko utežjo na hrbtu in mesenje testa na roke očitno niso dovolj, da bi človek ohranil raven trebuh in napeto zadnjico. Čudno. Rahlo nepravično.

No, pa vsak večer malo pivo. Pa browniji. Pa sconesi. Pa tisti dekadentno dobri sladoled, ki sem ga v enem dihu použila v avtu na parkirišču pred trgovino, ker se mi edino tam nihče ne štuli zraven in želi pomagati pojesti.

Če prav pomislim, bi očitno tudi meni bolje délo, če bi se več zadrževala v gostilni. Tudi meni bo pasalo spiti kavo, ki se ni skuhala na domačem šporhatu. Pa piškotov ne strežejo zraven.