Jesen je tu. In jesenska romantika tudi.

A si se kdaj za trenutek ustavil? Resno mislim. Dobesedno. A veš, ko si zunaj, zvečer. Ko sonce zahaja in se te jesenski dnevi tam po šesti zvečer obarvajo v tiste barve iz starih Power Point predlog za ozadja…se spomniš?

Tista roza pa modra, ki sta tolkli ena proti drugi, nikakor nista šli skupaj, a ker nisi imel izbire, si ju namalal na diaprojekcijo. Takšni so tile zadnji večeri. Moški pravijo, da je babje poletje. Ženske pravimo, da je Indijansko. Kakorkoli, dnevi so še vedno (pre)topli, večeri pa prav prijetno jesensko zahladijo. V zraku se voha dim, ki se kadi iz že nekaterih hiš, diši po vlažnem listju, ki se kot lazanja zlaga eno na drugo in se v miru jesenskem paca med sabo. Hladno pihne. Precej hladno.

Tako kot diši poleti razbeljen asfalt, ki ga namoči ploha, pozimi smog, ki se zažira v splužen sneg, tako sedaj diši jesenski dan, večer. Če si vse to doživeto predstavljaš, ne moreš reči, da ni jesen romantična. Romantično pa je tudi vse, kar sodi poleg.

Kratke rokave, ki jih imaš čez dan, moraš zvečer že pošteno nategniti čez komolce, zato je čas, da iz omare potegneš tiste stare jope, ki si jih v devetdesetih nosil v šoli. Tudi japonke več niso dobrodošle, obuti bo treba stare superge. Ali cokle. Ali tiste babičine ortopedske natikače. Kaj te briga, saj si doma. In kljub temu, da japonk več ne nosimo in obuvamo nogavice, so podplati kar precej hladni, zato uradno odpiramo sezono hladnih nog. Mimo so časi, ko sva grela noge en drugemu. Sedaj grejeva noge ostalih članov gospodinjstva, ki so v velikosti moje dlani. Tisti mali nagubani debeli prsti nikakor nočejo počivati pod odejo in smatrajo kot najbolj udobno mesto najin vrat, zatilje, levo uho ali kot pod desnimi rebri. Paše jim tudi trtica, izvzet ni niti nos. Te malo noge se v teh jesenskih dneh tudi silovito borijo z obutvijo skozi dan. Vzgojiteljica mi je neki dan rekla, da bo mlajši copate prilepila na nogo s selotejpom, ker samo tako ne bo cel dan bosa. Dokler pridemo od vrtca do doma, se ne sezuje samo čevljev, iz avta jo vzamem še brez nogavic. Navajeni sta biti bosi in goli. In ko se temperature začnejo spuščati, imamo hude probleme z oblačili in obutvijo. Še včeraj zvečer sem starejšo ob sedmih po dvorišču lovila v majici in gatah. Pardon, gatkah. Nisem še ugotovila, ali sta alergični na tkanino, sta vroče krvi ali pa sta samo svobodnega duha in uživata brez vsega na sebi.

Pa če se vrnem na jesen v svetu odraslih…upam, da si te dni kaj zakuril. In dragi spekel kostanj. Ona pa ti je v zahvalo, ker si jo zvečer nabasal z ogljikovimi hidrati, natočila kozarec Portugalke. Veš kako jaz pravim tej kombinaciji? Volk je sit in koza cela. Sicer vama iz srca privoščim, da se v pletenem oversize puloverju stiskata pod eno odejo. Objeta, dokler vama zunaj na terasi ali še boljše, kje dol ob Kolpi, v ognju pokajo polena. Na kolenih imata vroč kostanj, on sebi skodelico vročega čaja. Me prav zanima, če v Beli krajini najdeš en tak par?

Najbolj romantična stvar jeseni pa je zagotovo hrana. Kje je še poletje! Do novega leta se bomo pridno redili, s 1.1. začeli sprejemati vsakoletne novoletne zaobljube, kako se bomo do prvega dopusta spravili v fit formo, obenem pa upali, da bo ta dopust konec septembra. Maja bomo vključili rdeč alarm, da je res že skrajni čas za shujševalne ukrepe, konec poletja pa ponovno veselo pozdravljali jesen, ko nam ni več treba paziti na vsak grižljaj. Kar itak celo leto niti nismo počeli. Pozdravljeni parički, krvavice in kislo zelje. To je življenje.

Vsak letni čas ima svoj čar. Svojo romantiko. Pozimi se bomo romantično kepali, spomladi na romantičnih sprehodih nabirali zvončke, poleti občudovali sončne zahode, danes…danes pa se romantično zleknimo pred TV, si odprimo vrečko čipsa in se prepustimo miru božjemu ob tišini spečih otrok. Pozdravljena jesen! Pozdravljena romantika!