V drugem tednu karantene sem ugotovila, da je čakanje na bolj zdrave čase doma idilično samo, ko je lepo vreme.

V grdem vremenu namreč ne moreš vleči otrok na „šolske ekskurzije“, v katerih mine dopoldne kot bi mignil, poleg tega pa se moramo truditi slediti izobraževalnemu načrtu šoloobveznega Otroka 1.

Otrok 2 se vede nekoliko razdiralno, ker se Otrok 1 nima vedno časa igrati z njim.

Otrok 3 se je začel postavljati na noge in vleči k sebi vse, kar ni pritrjeno, najraje daljinec, moj mobitel in pa tiste majhne igrače, ki niso primerne za otroke, mlajše od treh let, ker bi lahko vdihnili ali pogoltnili majhne dele.

Sem se pa čisto zares lotila vzgajanja droži in peke kruha brez kvasa pod hrabrim spletnim vodstvom Polone iz Polabekeraja. Velika slovenska Fala kriza me več ne more dotolči. Ko bom velika, bom lahko spekla tudi tisti makov kolač iz včerajšnjega recepta.

Akademski profesorji g. Moža so tako entuziastično zagrabili študij na daljavo, da se ne morem otresti občutka, da so o tem sanjali vse življenje. Vidiva se le malenkost več, kot kadar je v Ljubljani, saj zdaj veliko časa prebije na predavanjih za zaprtimi vrati otroške sobe ali med snemanjem lastnega igranja na klavir.

Če dobro premislimo, se nas je zdaj veliko znašlo „na porodniški“. Doma si z otroki, imaš poln tank in še celo mogoče nekaj cvenka v denarnici, ampak realno itak veš, da ne moreš nikamor. Ves dan si lahko v pižami, brez modrca in nihče razen tebe samega se ne sekira, če imaš iste dlake na nogah, kot si jih imel pred dvema tednoma. Ponoči ne spiš, vstaneš pa ali ob petih ali ob desetih.

Še vedno se mi zdi, da ima obstoj vseh ljudi okoli mene nek višji namen, edino jaz se cel dan sprehajam gor in dol po hiši in s kotičkom očesa gledam vse tisto, kar naj bi spravila v red, zaradi česar sitnarim in negodujem in se mi nekoliko za malo zdi, da pade spravljanje stvari v red skoraj brez izjeme name. Vse najboljše za materinski dan.

No, vsaj kruha se bom lahko najedla. To ni zanemarljivo. Pa tudi samoumevno več ni.