Čeprav sem se prejšnji teden že malodane poslavljala pred odhodom v Rim, sem ta teden, verjeli ali ne, še »v enem kosu«. (Ker potem se bom očitno razkosala.) Samo hudič, ko ne vem, kdaj to bo. To je zdaj največji misterij. In občutek je zelo čuden. Kot, če bi ti ene devet mesecev nazaj povedali, da boš moral za vsaj tri dni od doma in v tistih treh dneh preteči maraton, po katerem življenje nikoli več ne bo takšno, kot je bilo.

Ampak nihče ti ne pove, kdaj se bo to zgodilo. Podnevi ali ponoči. Boš pripravljen, naspan, sit dobre volje, z obritimi nogami in manikuro in ostalimi rečmi, s katerimi si ženske povečujemo samozavest pred stresnimi dogodki? Ne veš. Nihče ne ve. Lahko te bo vrglo ob treh zjutraj iz postelje ali ko boš ob treh popoldan vozil otroke iz vrtca. (Česar zdaj več res ne delam.) Kako se bo začelo? Hjah, neke splošne smernice obstajajo, ampak kako bo pri tebi, ti ne more nihče napovedati.

V sredo sva se z g. Možem spet odpeljala na izlet. On tudi po svoje »gnezdi« in opravlja zadnje projekte, preden dobi v hišo novega stanovalca. Službena pot ga je spet vodila na Dolenjsko in glede na zlovešče napovedi polne lune in še(!) luninega mrka sva sklenila, da je najbolj pametno, da me vzame s sabo. Čisto tako, če bi se že kaj začelo, bova že na pol poti do porodnišnice, a ne.

Tokrat sem se odpovedala ogledu mesnopredelovalnega obrata in sem čas med čakanjem izkoristila za »daljši« sprehod. »Daljši«, ker se mi je zdel blazno dolg, saj že kake tri mesece nisem prehodila omembe vredne razdalje (zanemarimo cepetanje gor in dol po hiši, čeprav se tudi tega nekaj nabere). »Daljši« tudi, ker sem bila po majhnem klančku na koncu moči (in v popolnoma neprimerni obutvi) in so me prehitevali otroci z nogami šestkrat krajšimi od mojih, ampak okej. Vse za to, da bi se v nekem doglednem času začelo v spodnjem nadstropju kaj dogajati. Očitno se včasih samo pač ne začne in je potrebno nekaj vzpodbude.

Baje pomaga pekoča hrana. Tega se ne bom poslužila, saj me zgaga vsak večer ubije že z običajno hrano.

Potem baje pomaga čaj iz malinovih listov. Tega pijem že več tednov . Glede na privlačnost njegovega okusa bi si zdaj že skoraj zaslužila, da občutim kakšno namensko šraufanje. Včasih ga. In potem ga prav kmalu več ne.

Baje pomaga hoja. To sem preizkusila včeraj. Edino s tem povezano šraufanje sem čutila zvečer v stopalih. Še danes imam zmačkane noge od svojega smelega podviga sprehajanja po dolenjskih gozdovih v balerinkah.

Potem je še ena menda zelo učinkovita stvar, ki si jo bom pustila za danes in se o njej ne bomo pogovarjali.

Potem je še polno majhnih stvari, za katere se mi zdi, da bi jih morala porihtati, preden grem v Rim in za vsako posebej si mislim »Ko še tole naredim, bo pa res vse pripravljeno in potem bo sigurno akcija!« [nakar to stvar »zrihtam« in čakam »akcijo!« in je ni.]

Zato sem ta blog poslala kakšen dan in pol prej, kot to storim ponavadi. Da me ne bo kaj presenetilo, da bom lahko mirna, da bo zadeva lepo »zrihtana« in zdaj se bo sigurno začela »akcija«.

Ha ha.