Ste morda tudi vi med tistimi, ki si nekaj želijo, vendar to nikakor ne pride na vrsto? Jaz priznam, da sem. Sem ljubitelj starodobnikov in motociklov, pri kateremu nakup starodobnika ali motocikla še ni prišel na vrsto. Vedno se pojavi kakšna stvar, ki je bolj nujna in ima zato višjo prioriteto. Za vse ne nujne stvari, pa denarja ni.

Marsikdo bo rekel, da bi že zdavnaj kupil motocikel, če bi bil pravi motorist. V temu je veliko resnice in lahko rečem, da nisem pravi, tipični motorist. Kljub temu pa obstaja nekaj, kar me pri motociklih in pri vožnji z njimi zelo privlači in pomirja. V oglasih lahko najdemo veliko ugodnih motociklov, žal pa je malo takšnih, s katerimi bi se želel voziti jaz. Tisti, ki ustrezajo mojim željam, pa so ponavadi zelo dragi. Kadar so poceni, pa bi bilo potrebno vanje vložiti veliko denarja in časa, da bi ga sprevil v zadovoljivo stanje.

Enako velja tudi za starodobne avtomobile. Izbira dobro ohranjenih je majhna in še ti so zelo dragi. Kadar kupimo starodobnika v slabem stanju pa lahko naletimo na luknjo brez dna. Takšnim vozilom sicer vrednost raste, vendar le redko lahko dobimo ven toliko, kolikor smo dejansko vložili. Morda, če bi ga vozili zgolj ljubiteljsko, vendar jaz si želim starodobnika, ki bi ga lahko uporabljal dnevno. Sicer pa ljubitelji starodobnikov redko preračunavajo kaj se izplača in kaj ne. Starodobniki se večinoma kupujejo s srcem in ne z razumom.

Trditev, da sem brez starodobnika pa morda le ni tako resnična. Pravzaprav imam v lasti enega starodobnika. To ni avtomobil ali motocikel, ampak je bicikel. Ne vem točno kateri letnik je, vendar mislim, da šteje čez 60 let. Ta bicikel je v moji lasti več kot 15 let in v vseh teh letih me ni nikoli pustil na cedilu. Bil je moje ultimativno prevozno sredstvo v študentskih letih. Šel je po vročini in dežju, pa tudi po snegu če je bilo treba. Dvakrat so mi ga probali odtujiti, vendar me je vedno počakal tam, kjer sem ga pustil.

Zgodba, kako sem posta lastnik tega bicikla je tudi po svoje zanimiva. Proti koncu srednje šole sem si zaželel star bicikel. To je izvedel moj stari oče in mi tudi sam pomagal pri iskanju. Nekega dne je domov pripelja bicikel, ki je bil v obupnem stanju. Našel ga je namreč v grmovju nekje čez reko Kolpo. Kljub temu pa sem bil zelo vesel in se lotil restavriranja.

Začel sem iskati rezervne dele in povpraševat sem šel tudi v najboljšo trgovino s kolesi v Beli krajini, v L-šport. Tam pa sem našel veliko več, kot samo rezervne dele. Našel sem cel starodobni bicikl. Lastnik trgovine je nekje iz ozadja potegnil lepo ohranjen, malo vožen, zelo star bicikel. Še prve gume so bile gor. Nisem mogel verjeti svojim očem. Še bolj pa nisem mogel verjeti, da je bil ta bicikel dejansko naprodaj.

Moral sem ga imeti in še danes je to najbolje porabljenih 7000 tolarjev v mojem življenju. Ta bicikel je bila moja najboljša investicija in danes vreden več, kot je bil pred petnajstimi leti. V L-športu so napumpali gume in odpeljal sem se novim dogodivščinam nasproti. Približno 14 let z mojim biciklom vztrajno nabirava kilometre po Ljubljani in iščeva nove priložnosti. Sicer ne greva več namerno v dež ali sneg, ampak kadar je vreme lepo, narediva dnevno okrog 12 km.

Imate tudi vi kakšno zgodbo o svojem starodobniku, oziroma kateremkoli vozilu?

Če jo imate, bi ji z veseljem prisluhnil ali jo prebral. Še najbolj bom pa vesel, če me kontaktirate in mi vašega starodobnika predstavite v živo.

Moj bicikel je zame neprecenjiv in ne bo na naprodaj, dokler sem živ.

V današnjme blogu pa tudi krajši video posnetek, ki si ga lahko ogledate TUKAJ.