Moški in mašine

Moški imamo radi mašine. Morda se motim, ampak mislim, da smo vseeno malo bolj mahnjeni na mašine kot pa ženske. Radi se vsedemo v nek avto ali stroj ali pa v roke primemo neko napravo katero lahko upravljamo. Zakaj bi na roke in peš, če lahko z mašino?

Zelo pomembno je, da mašina ni popolnoma samodejna. Če mašina naredi vse sama, izgubimo občutek moškosti in koristnosti. Če pa z mašino upravljamo mi, pa je ta mašina le podaljšek naših sposobnosti. Boljša kot je mašina, večji je naš mačizem.

Zdaj seveda ne govorimo o mašinah s katerimi bi služili denar. To je druga stvar. Zdaj govorimo o mašinah za domača opravila in za hobije, ki jih morda imamo. Včasih si kakšno mašino zelo močno želimo, nato pa jo uporabimo samo enkrat. Po tem pa se na njej nabira prah in nam zaseda prostor.

Takrat smo slabe volje mi in še slabše volje partnerka, ki se itak že na začetku ni strinjala z nakupom. Ampak na koncu je itak popustila, ker smo kot otrok nenehno razlagali kako zelo koristna je ta mašina in zato, ker ima tudi sama v kuhinji nekaj mašin, ki jih sploh ne, ali pa zelo redko uporablja.

Vsak ma svoj fetiš. Eni so nori na avte, eni na motore, drugi na traktore, motorke, vrtne kosilnice, fleksarice, računalnike… Našteval bi lahko v nedogled. Bistvo vseh teh mašin pa je, da nam lajšajo delo in življenje in nam dajejo nek občutek zadovoljstva.

Logično je, da nekdo, ki živi v stanovanju v mestu, ne more biti mahnjen na traktorje. Vsaj nisem še videl, da bi bil pred kakšnim blokom parkiran traktor ali pa recimo multikultivator. Želje po mašinah se razvijajo skladno s potrebami, ki jih imamo.

Nekoga, ki živi na podeželju tudi verjetno ne zanimajo električni skiroji, saj si z njimi ne bi mogel kaj dosti pomagati. Ampak kaj pa nekdo, ki se je iz podeželja preselil v stanovanje? V takšnih primerih so stvari malo bolj komplicirane, saj je odraščal ob raznoraznih mašinah, potem pa kar nenkrat teh mašin ni potreboval več.

Nima vrta, ki bi ga bilo potrebno kosit in urejat, nima delavnice v kateri bi lahko popravljal in ustvarjal. Nima niti dvorišča na katerem bi lahko opral svoj avto, ampak še vedno pa ima potrebo po mašinah. Zato komaj čaka, da se pojavi mašina, ki bi mu lajšala meščansko življenje.

Če še niste sami povezali, govorim o sebi. Da, rad imam mašine, ampak trenutno nimam nobenih dejanskih potreb po njih. Žal računalniki in podobne naprave niso moje vrste mašin. Lani pa je mojo pozornost pritegnila ena mašina za katero sem mislil, da nam bo malenkost olajšala stvari.

Ne se smejat, ampak govorim o mašini za brisanje tal. Želel sem si verjeti, da je brisanje tal s to mašino bistveno lažje kot pa ročno brisanje. Čeprav sem po eni strani dvomil v sposobnosti te mašine, je bila moja potreba po mašini tako močna, da se nisem mogel upreti popustu, ki so ga ponudili pred parimi tedni.

Ko je mašina prispela, je bilo najprej navdušenje in kmalu za tem je sledilo razočaranje. Pravzaprav so bili vsi moji dvomi v mašino upavičeni. Dvomil sem, da bomo z mašino tla obrisali bolje in hitreje kot na roke in tako je tudi bilo.

Poleg vsega pa sem se še spozabil, da vsaka mašina proizvaja hrup. Saj to ne bi bilo nič narobe, če ne bi mi vedno brisali tal takrat, kadar naš otrok spi. Ko je budna pa to enostavno ne gre, saj bi vse potacala in na vlažnih tleh bi ji hitro spodrsnilo.

Zdaj že dva tedna ta mašina stoji v kotu in zaseda prostor. Nismo še obupali nad njo in še ji bomo dali priložnost, da se izkaže. Vsaka mašina vzame tudi nekaj časa, da se na njo navadiš in šele takrat postane koristna.

Bo pa s časom verjetno res treba nabavit neko pravo “smrdljivo” mašino.