Na vsebino

Pred nosom ... (47)

Besede in številke ...

V ta svet se rodimo, zrastemo, odrastemo, se postaramo in… Vse je v nenehnem gibanju, nič ni statičnega v tem vesolju. Čeprav si, kot je zapisal nek filozof, celo kamen prizadeva ostati kamen, se prej ali slej tudi sam spremeni v zvezdni prah. V starih časih so si ljudje sicer prizadevali zaustavljati to neizbežnost, a so verjetno tudi oni lahko na lastne oči videli, kako v njihov kraj s potujočim trgovcem prihajajo novi izumi, novi predmeti, nove tehnologije, ki so popolnoma spremenile običajni tok življenja. V sodobni civilizaciji se je tempo sprememb še pospešil, obrne se nekaj let, pa uvidimo, da smo skoraj neopazno sprejeli določene navade in opustili stare. Deset, dvajset let nazaj je bilo pogosto samoumevno, da si za sveže informacije stopil v trafiko in kupil časopis. Danes se priklopiš in na ekranu takoj izveš vse, kar se je zgodilo ali se celo dogaja v istem trenutku. Če te zanima, kako se povečuje število okuženih s korona virusom, ne greš v trafiko po časopis, niti ne čakaš na prvo informativno oddajo, ampak nekajkrat klikneš in imaš svežo informacijo. Verjetno drži, kar si bomo tudi starejši morali priznati, da je čas tiskanih časopisov dokončno minil. Ne le da so takšne informacije postale bistveno cenejše: dematerializacija določenih stvari, ki so nujne za uspešno delovanje v tem svetu, pomenijo napredek tudi v odnosu do okolja: za časopise so padali obsežni gozdovi. Če bi časopisne naklade rastle v takšnem tempu, kot raste število ljudi na Zemlji, bi dreves kmalu zmanjkalo. Enako velja tudi za mnoge druge stvari, ki so se iz trdnih predmetov spremenile v bite informacij in preselile na omrežje. Od tam jih z lahkoto prikličemo, da se za čas, ko jih potrebujemo, materializirajo na ekranih.

Seveda pa je navada železna srajca, ki jo včasih težko zamenjamo. Določena početja kar vztrajajo, dokler nas okoliščine ne prisilijo, da se soočimo z njihovo nepotrebnostjo, neučinkovitostjo ali celo škodljivostjo. Zakaj bi recimo bil v teh časih naročen na kup časopisov, katerih naročnine bi opazno osiromašile družinski proračun? V nas prej ali slej prevlada pragmatični duh in predvsem zato naklade tiskanih medijev padajo. Časopisi so včasih poleg informacij prinašali še obilo zabave: kateri časopisi se lahko primerjajo s tem, kar dobiš na medmrežju?

Seveda čisto vse, kar zapišemo, ubesedimo, ni nujno najbolj berljivo v digitalni obliki, na ekranu: poglobljeno branje, recimo leposlovja ali strokovne literature, zahteva celosten angažma, dejavno mora biti vključeno naše celo telo. In ker naša telesa še niso digitalizirana in verjetno nikoli ne bodo, nam fizični stik z objektom, na katerem so natisnjene besede, teksti, podobe, olajša to izkušnjo. Z rokami si na nek način prisvojimo besede, ekran pa takšne izkušnje ne spodbuja. Zato teksti, ki ji ponujajo ekrani, praviloma ne smejo biti predolgi. Seveda obstajajo ljudje, ki lahko berejo daljše tekste tudi na elektronskih bralnikih, a povečevanje knjižnih naklad po začetnem upadu priča, da za enkrat ekrani ne bodo povsem nadomestili knjižnega papirja. Kot ne bo ekran nadomestil slike, digitaliziran gib realnega, elektronsko ustvarjeni zvoki zvočnih vibracij, ki jih proizvede vibrirajoča struna ali človeška glasilka, itd.

A ostanimo pri časopisih. Tako na državnem kot lokalnem nivoju politika usmerja del sredstev v podporo javnim medijem, katerih naloga je obveščati ljudi, jim posredovati informacije, ki pogosto niso v tolikšni meri dobičkonosne, da bi jih popolnoma prepustili trgu. Imamo televizijske programe, časopise, spletne medije. Informacij preveč. A ker gre za naš denar – prepogosto pozabljamo, da je politika servis javnosti, da so oblastniki v naši službi, ne obratno – bi bilo smiselno, če bi občasno preverili, kako smotrna je poraba tega dela javnih, naših sredstev. Kakšno je razmerje med vloženimi sredstvi in številom uporabnikov, ki pridejo do informacij? Pri tiskanih medijih je edino merilo število natisnjenih, prodanih ali razdeljenih izvodov. Te številke so lahko varljive. Veliko ljudi časopis, ki ga je prejelo zastonj, zgolj prelista ali pa še to ne. Pri spletnih medijih so zadeve veliko jasnejše, lažje preverljive. Natančno lahko izmerimo število obiskov določene strani, celo čas, ki ga povprečen bralec porabi za branje. Mogoče je nastopil čas, ko bi tisti, ki so v naši službi, morali malo premisliti, kako in na kakšen način se razporejajo sredstva za podporo medijem. Mogoče bi bilo smiselno za začetek malo preveriti številke...

Slika: Simon Kajtna: Stranger in the Wood, 2020, 150x200 cm, olje na platnu

SIMON KAJTNA

Rojen 23. 10.1971 v Trbovljah. Po končani srednji šoli za računalništvo v Velenju se je vpisal na Pedagoško fakulteto v Ljubljani. Sledil je vpis na Akademijo za likovno umetnost v Ljubljani, kjer je leta 1997 diplomiral pri prof. Andreju Jemcu. Je prejemnik Študentske in Univerzitetne Prešernove nagrade za slikarstvo. Do sedaj se je predstavil na številnih domačih in mednarodnih samostojnih in skupinskih razstavah. Prejel je številne nagrade. Ustvarja in živi v Šentjerneju in Ljubljani.

Robert Lozar

Robert Lozar

Slikar, po diplomi je bil nekaj let urednik strokovne revije, občasno tudi kaj napiše. Rad je v svojem ateljeju na Butoraju, rad kaj prebere, komentira in rad polemizira. Zanima ga veliko stvari, včasih tudi takšne, ki so zanimive maloštevilnim ljudem, nekatere množično popularne pa ga pogosto dolgočasijo. Pogosto se mu zdi, da najpomembnejše zadeve naših življenj niso vedno nad oblaki ali za daljnimi gorami, ampak preprosto pred lastnim nosom...

Odkrijte Belo krajino
Spletna stran uporablja piškotke za izboljšanje uporabniške izkušnje in statistiko obiska. Več o piškotkih si lahko preberete tukaj.