Torej, ta blog nastaja v avtomobilu.

Pravkar sem v trgovini pustila nesramno veliko vsoto denarja v upanju, da, ko pridem domov, vsaj dvajset minut ne bom ugotovila, da nimamo mleka ali toaletnega papirja. V nabavo sem šla med čakanjem Otroka 1, ki organizirano brca žogo. Zdaj sedim v avtu, na kolenih imam tablico in v roki imam flaširano proteinsko kavo s karamelo. Okus ambicij, sanj in utrujenosti. Majčkeno sem se spet postarala danes, nimaš kaj, koledar teče, nič ne reče, moja kolena se nezadržno obrabljajo in vsakič, ko preverjam stanje sivih las, odkrijem, da jih je vsaj toliko kot ob prejšnjem popisu. Ne sicer šokantno več, absolutno pa ne manj.

Sama s seboj sem trenutno v nekem dobrem odnosu. Večino časa se mi zdi, da vem, kaj delam. Ker doma nisem več edini vogalonosec, mi ostane kakšen možgan ali dva kapacitete za izvendomske dejavnosti kot so knjige, poddaje, ideje za roman, ki ga bom nekoč zagotovo napisala (da, še vedno to trdim in želim, sicer se ni pa nič premaknilo, še boste nekaj časa morali čakati na novi slovenski hit na knjižnih policah, sčasoma predelan v miniserijo s Sebastjanom Cavazzo, ker pač Slovenija) in raziskovanje službenih stvari. V glavnem, odkrivam, da sem poleg Otrokarice tudi malo rokerica in da sem še vedno sposobna brati tudi daljše odlomke besedila ter da me še vedno vsaj malo fascinira kemija, čeprav bi to spričo mojih ocen (to mislim tam, v srednji šoli, ene par sto let nazaj) pri tem predmetu težko verjeli.

In ko zdaj razmišljam, ugotavljam, da je v bistvu večina ljudi takšnih. Da vsi tisti ljudje, ki pravijo, kako so utrujeni od službe, otrok, športa in tako naprej, pravzaprav niso nujno tudi izčrpani in nezadovoljni. Lahko si hkrati utrujen in srečen. Lahko hkrati sovražiš pospravljanje in si na koncu vseeno vesel, da si se lotil tiste ene stvari, ki si se je tri mesece izogibal (khm khm, sezonske/premajhne cunje, khm khm). Pa VEŠ, da boš na koncu srečen, da si to odkljukal. Isto je v življenju. Ko se zadeve odvijajo vsaj pretežno pod tvojimi pogoji, se da marsikaj preživeti in pregurati, le večkrat si moraš dovoliti biti nesramno egoističen. Le da normalni ljudje to, kar smatram sama za egoistično, morda smatrajo kot nekaj popolnoma običajnega in nekaj, kar mora biti, da pač ostaneš živ in normalen.

Pa zakaj mi ni nihče tega prej povedal?